Američan James Buchanan Eads je bil človek z bujno inženirsko domišljijo. Njegova formalna izobrazba je bila, prizanesljivo rečeno, pomanjkljiva, saj ni hodil v šolo. Kljub temu pa se je kot trgovski vajenec pregrizel skozi bogato založeno knjižnico svojega mojstra. Z 18 leti je postal sprevodnik na rečni ladji in hitro ugotovil, da njegova prihodnost ne plava na gladini Misisipija, temveč leži na njegovem dnu. To je bil čas parnikov, ki so se prav neverjetno pogosto potapljali in reševanje tovora iz razbitin je bilo dobičkonosno opravilo. Eads je po lastnih zamislih zgradil velik potapljaški zvon (imenoval ga je podmornica) in z njim obogatel. Za povrh pa je v njem dodobra spoznal zahrbtno rečno dno z nepredvidljivimi tokovi in potujočimi peščenimi nanosi ter naplavljenim ledom, ki je včasih pozimi povsem preoblikoval rečno dno. V času ameriške državljanske vojne je za unioniste (tj. severnjake) gradil z jeklom oklepljene rečne topnjače, ki so se izkazale kot neverjetno učinkoviti uničevalni stroji. Vse to z mostovi sicer nima kaj dosti opraviti, toda izkušnje z Misisipijem in jeklom so Eadsu omogočile, da si je lahko zamislil velikanski most čez reko. Ravno ob pravem času, kajti mesto St. Louis se je tedaj zelo hitro razvijalo. Živelo je od rečnega prometa, hkrati pa je bil mogočni Misisipi ovira za njegov razvoj. Nova železnica se je približevala levemu rečnemu bregu, mesto pa je ležalo na desnem. Ker brez železniškega mostu St. Louis očitno ne bi mogel postati pomembno prometno križišče severnoameriške celine, so se mestni očetje takoj ogreli za Eadsovo zamisel o gradnji mostu. No, precej manj navdušeni so bili lastniki rečnih ladij, ki so se bali železniške konkurence. Ker takšen strah ni mogel biti posebno tehten argument proti gradnji, so najprej trdili, da so ladijski dimniki previsoki (segali so približno 30 m nad gladino reke), da bi ladje lahko plule pod mostom. Eads je pojasnil, da bo obok mostu višji, sicer pa da so dimniki previsoki zaradi njihove slabe konstrukcije, kar očitno dokazujejo veliko nižji dimniki železniških lokomotiv. Takoj je tudi ponudil načrt za izboljšan, nižji ladijski dimnik, ki kljub temu bolje vleče. Nato so si ladjarji izmislili, da bosta opornika mostu predaleč narazen, kar bi menda lahko zmotilo ladijske pilote pri navigaciji. Na tako trapast argument proti gradnji Eads ni niti odgovoril in kmalu so se celo piloti strinjali, da bi bila ovira rečnemu prometu lahko kvečjemu mostni oporniki, postavljeni preblizu drug drugemu, ne pa predaleč. Ko so gradbena dela že močno napredovala, se je med vojaškimi inženirci uveljavilo mnenje, da bo most velika in splošna napota, zato bi bilo najbolje vse skupaj porušiti. Končno je sam predsednik ZDA, general Grant, ki je bil nekoč živel v St. Louisu in je poznal Eadsa, naredil v vojski red -- in most so lahko dogradili. Vsi ti zapleti pred in med gradnjo kažejo, da veliki gradbeni podvigi nikoli niso samo tehnični problem ...