Kako neizprosen, varljiv v svojih zmuzljivih podobah je Kronos, se je France Mihelič lahko še posebej prepričal v strahotnih predstavah druge svetovne vojne, ko se mu je dokončno razkrila vsa grotesknost človeškega bitja, ki je samo iz tako pajčevinaste snovi kot sanje, pa vendar do skrajnosti krvoločen v svojih dejanjih. Partizan, čigar podoba je zagorela v simboličnih zubljih apokalipse, medtem ko je pisal poročilo pred ogreto pečjo, je v slikarjevi viziji prerasla v grozljivega, a monumentalnega Kronista, in le malo domišljije potrebujemo za to, da ga povežemo z velikim gospodarjem časa Kronosom. Njegovo nenehno navzočnost je kasneje slutil tudi v tihoti temačnih gozdov, brstenju mladega drevja, začaranih nočeh, ki vabijo enodnevnice in vešče na poslednji ples, skrival se je v zloslutnih muzikantih, urah brez kazalcev, v pošastih, ki nastajajo v neprestani metamorfozi narave. Poleg teh bitj, ki jih je ustvaril proces trohnjenja, propadanja in rasti in so le za kratek hip zadržala svoja obličja, je imel Mihelič rad še nekatere like iz zgodovine, ki so s svojo simbolno vlogo ustrezala najbolj arhetipnim eksistencialnim predstavam, antični pripovedki o Narcisu ter Apolonu in Dafne, Ribi Faroniki, ki nosi svet na svojem hrbtu z nenehno grožnjo, da ga strese v berzmejnost oceana; v zadnjem obdobju pa je posegel celo po krščanskem Krištofu, v katerem je vse bolj združeval svoje oblikovne in vsebinske stalnice.