Marsikdo bi se strinjal, da je bil tekst, ki je izjemno močno vplival na vizijo antike, Molitev na Akropoli Ernesta Renana. Ta strastna hvalnica grške duhovnosti vključuje tudi idejo, da je krščanstvo tuja, vzhodnjaška religija, ki nasprotuje visokemu razvoju grške misli. V tem tekstu je tudi precej berljiva antisemitska nota. Četudi so konservativci Renana napadli, ko je oznanil, da je bil Jezus izjemen človek, in začel debato o skepticizmu do vere, je ostal veren katolik in se ni nikoli odrekel svoji antisemitski viziji zgodnjega krščanstva. Njegove ideje o umazanih, primitivnih nevednežih, ki niti ne govorijo dobro grško, je povzelo več francoskih avtorjev, najbolj bleščeče morda Anatole France. Njegova zbirka zgodb, od katerih nekatere delujejo kot kratki romani in ki ima naslov Na belem kamnu (1905), govori o nasprotju med vulgarnostjo kristjanov in rahlo dekadentno, a sublimno intelektualno nonšalanco Rimljanov in Grkov. Poncij Pilat se niti spominja ne imena Juda, ki je bil križan v času njegove uprave. Zgodnejši roman Anatola Francea Thais (1890) združuje Alkifronov motiv rafinirane epikurejske kurtizane z gnusno podobo kristjanov: fanatičnemu duhovniku se posreči Thais spreobrniti in jo prepričati, da začne služiti novemu bogu, vendar pa iz pretirane čistosti zabrede v pretiran greh in jo uniči. Franceova ideološka investicija je radikalna in povsem odprta. Utopični antični svet so nasilno uničili kristjani, in vse odtlej svet trpi zaradi raznih totalitarnih projektov, ki so vsi povezani z vero. V njegovem satiričnem romanu Pingvinski otok (1907) je neumnost cerkve celo še bolj karikirana. Francea, ki je bil na začetku parnasovec, v zrelih letih pa levičar in celo komunist, ki je dobil Nobelovo nagrado in ki so ga nadrealisti ob smrti kruto označili za "truplo", so posredno cenzurirali tako, da so ga proglasili za popolnega stilista, idealnega za šolske primere, vendar pa njegovi močno ideološko obarvani teksti niso prišli v šolske kurikule. Njegova neposredna ideološka invencija je močno vplivala na drzne nacionalne projekte prevajanja ideologije v žanrske in slogovne konvencije. Franceov največji prispevek je, da je izzval zgodovinske stereotipe -- tako, da je iznašel povsem nasprotno interpretacijo, ki nikoli ni temeljila na napačnih informacijah ali na pomanjkanju znanja. Pogumno se je lotil vprašanja raznih resnic in je s tem zanikal obstoj ene resnice. Njegovo pozicijo, ki je bila v bistvi dialektična in dialoška, so evropski levičarski literarni interpreti pozabili, vendar pa so ga brez dvoma izkoristili za nekatere močno definirane ideološke projekte, ki so bili čisto nasprotje Franceovih liberalnih prepričanj. Danes gledajo nanj s presenetljivo hladnostjo in odporom, čeprav je prav on v literarnozgodovinsko pripoved vpeljal spraševanje zgodovine. Specialisti za klasične študije njegovih pogumnih in intrigantnih vizij niso kritizirali, in sicer zaradi pikolovske skrbi za detajle in zaradi poglobljenega znanja o antičnih civilizacijah. Njegovi romani, ki upoštevajo samo nekatere značilnosti pustolovskega romana in ki se ponavadi ne končajo srečno, so bili za razvoj žanra in njegovih ideoloških intervencij bolj produktivni kot kakšna druga besedila. Tisto, zaradi česar je v očeh nekaterih modernih francoskih kritikov tako neprebavljiv, pa je bila v srednjeevropskih in balkanskih državah njegova glavna prednost: prav Franceov dovršeni francoski slog je zaslužen, da so ga poznali in brali povsod v teh krajih, tako dovzetnih za francosko kulturo in njen prestiž.