2. Zakonska zveza Zakonska zveza se je skozi svoj zgodovinski razvoj tako kot vse drugo spreminjala in dograjevala. Kot pravni in s tem tudi družbeni fenomen je sledila razvoju, ki so ga narekovale družbene spremembe skozi čas. Razvoj je prinesel spremembe v mišljenju in pojmovanju ljudi, spremembe družbeno-ekonomskih ureditev. Osnovne civilizacijske norme so se spreminjale in vedno znova nadgrajevale. Tako je bilo tudi z institucijo zakonske zveze. Zakonska zveza je bila praviloma urejena z normami civilnega prava in je bila znanstveno utemeljena in obravnavana v njegovem okviru. Drugačno ureditev so uveljavile nekatere socialistične države, ki so ureditev zakonske zveze prepustile posebni veji prava, to je družinskemu pravu, ki so ga izločile iz okvira civilnega prava in ga obravnavale posebej, kot samostojno celoto. 2.1 Kratek zgodovinski pregled Večina pravnih zgodovinarjev vidi zametke prava zakonske zveze v prvih prepovedih spolnih odnosov med krvnimi sorodniki. Te so se pojavile že v praskupnosti. Pravo zakonske zveze naj bi se tako pojavilo skupaj z nastankom prava na splošno, to je ob nastanku zasebne lastnine in v povezavi s tem z nastankom patriarhalne družine. Proizvajalna sredstva so iz kolektivne lastnine postala zasebna lastnina, ženske in otroci so se prav tako izločili iz skupnosti in ostali vezani na enega moža oziroma očeta. V novih odnosih je imel nadrejeni položaj moški oziroma mož, ki je bil lastnik proizvajalnih sredstev. V živinorejskih plemenih je moški žensko kupil, ta pa je po poroki vstopila v njegovo družino, ki je bila patriarhalno urejena.5 V takšnih okoliščinah se je oblikovala običajnopravna ureditev zakonske zveze. Pri antičnih civilizacijah (Rim, stara Indija, Grčija) je na začetku prevladovalo sklepanje zakonske zveze na podlagi verskih dogem, ob tem pa je še vedno obstajal tudi običajnopravni način sklepanja