Antična književnost in antična umetnost govorita jezik, ki se nam zdi razumljiv. A ta bližina je varljiva. Tudi če bi bil antični človek naš genetični prednik, je zelo drugačen od nas. S stališča civilizacijskih pridobitev, ki jih dolgujemo judovsko-krščanski kulturi, s stališča novoveške zavesti o človekovi svobodi, odgovornosti in osebnem dostojanstvu se mora zdeti grško-rimska antika necivilizirana, celo barbarska. Toda antična civilizacija je bila obenem civilizacija govorjene besede; tudi če je bila v marsičem rudimentarna, je bila vsekakor bolj artikulirana od vseh prejšnjih in vseh poznejših. Renesanse antičnih besedil so serija nesporazumov in nekritičnih idealizacij; toda obenem so besedila kot edina empirična stalnica, kot nosilci kontinuitete vedno znova postavljala normo in zgled, določala vzorce mišljenja in artikulacije. Jezik antičnih besedil ni univerzalni jezik, ki bi najbolj ustrezno artikuliral tisto, kar je človeku kot bitju od vekomaj lastno. Razumemo ga zato, ker ta jezik govorimo sami, ker je prek latinskega srednjega veka in renesanse ostal jezik naše lastne umetnosti in miselne artikulacije. Ta jezik, jezik v najširšem pomenu besede, kot artikulacija kulture, je pač specifično evropski, če hočemo, evroameriški, morda ta hip že skoraj globalni; toda vsak nov stik z drugimi kulturami nas uči, da to ni edina mogoča, »idealna« artikulacija človeka.