»Zmagovati umazano!« S takšnim naslovom je Brad Gilbert, nekdanji teniški »bad boy«, ki se je ob Andreju Agassiju razvil v odličnega trenerja, opremil svojo mednarodno uspešnico. Po skoraj dveh letih odsotnosti je Gilbert spet na turneji. Takoj po pariškem Roland Garrosu je namreč začel skrbeti za ameriškega čudežnega dečka Andyja Roddicka, ki je pred kratkim končal sodelovanje s svojim dolgoletnim trenerjem Tarikom Benhabilesom. »V bistvu ni bilo nič narobe. Vsa skrivnost je v tem, da sem potreboval nekaj novega, nekaj svežega, nekaj razburljivega. Ob Bradovem imenu sem takoj dobil metulje v trebuhu,« razlaga dvajsetletnik, ki počasi postaja pravi najstniški idol. Novi pristop se ga je prijel že v nekaj tednih. Še v Parizu, kjer je izpadel v prvem kolu, je deloval povsem razglašeno. Na angleški travi pa je v londonskem Queens Clubu v polfinalu dosegel svojo prvo zmago nad Andrejem Agassijem in v finalu odpravil še Francoza Sebastiena Grosjeana ter si tako priigral prvo travnato lovoriko. »Bradove knjige mi ni treba prebrati, saj mi najpomembnejše lekcije citira avtor osebno,« se je pošalil Američan. V njegovih zmagah tudi ni nič umazanega. V Wimbledonu v prvih treh partijah proti Davideju Sanguinettiju, Gregu Rusedskemu in Tommyju Robredu ni izgubil niti enega niza in si je prvič v svoji karieri priigral mesto v osmini finala tega turnirja. Zaradi tako suverenih predstav je na stavnicah prehitel Andreja Agassija in se povzpel na mesto prvega favorita za končno zmago. V ponedeljek pa ga čaka spopad s Tajcem Paradornom Srichapanom, za katerega je širša teniška javnost zvedela, ko je lani iz turnirja vrgel Andreja Agassija. To bo srečanje igralcev, ki izvirata iz povsem različnih kultur. Andy Roddick je tipičen ameriški najstnik. Paradorn Srichapan pa je ena izmed najbolj slikovitih podob na teniški turneji, ki se svojega športnega udejstvovanja loteva z budistično filozofijo: »Skoraj vsak dan grem v tempelj, ki je v Wimbledonu le pet minut hoje od hiše, v kateri živimo. Prepričan sem, da mi prav pogovori z menihom pomagajo doseči odločilno stopnjo sproščenosti.« Roddicka pa bolj kot Tajčeva psiha skrbijo njegova povsem otipljiva orožja: »Paradorn je super atlet. Njegovi udarci z zadnje črte so izredno prodorni. To srečanje bo brez dvoma izredno izenačeno.«