Flamenko je zvrst umetnosti, sestavljena iz pesmi (el cante), plesa (el baile) in kitare (el toque). Njegove korenine najdemo med andaluzijskimi cigani, ki so emigrirali z območja današnje Indije. Flamenko je dobil današnjo podobo sredi 17. stoletja. Ker je ta zvrst umetnosti živela predvsem med prebivalci nižjega socialnega sloja, med delavci, kovači in podobnimi poklici, se dolgo ni prebil med običajne španske glasbeno-plesne zvrsti. Ostajal in ohranjal se je le znotraj družinsko plemenskih izročil. V 18. stoletju je tedanji španski kralj Carlos III. dodelil ciganom nekaj pravic in takrat se je flamenko pojavil med ljudmi, obenem se mu je kot zvočna kulisa, spremljava, pridružila tudi kitara. Osnovne oblike flamenka (deblas, martinetes, siguiriyas and soleá) govorijo predvsem o trpljenju, smrti, izgubljenih ljubezni, s prihodom kitare pa so se vanj vrinile še ostale zvrsti (alegrias, bulerias, fandangos). Nekakšen prvi umetniški vrh je flamenko dosegel konec 19. stoletja, ko so izvajalce najemali bogati posestniki ali lastniki barov, naslednjega sredi 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ko so začeli prirejati večje festivale z znanimi izvajalci, kot so José Menese, Fosforito, El Chocolate, Enrique Morenteand, El Terremoto de Jerez. Ljubitelji tega plesa so se sicer zmrdovali nad populizacijo, a navsezadnje je nekaj nepopisnega doživeti utrip pravega flamenka. V spominu za vedno ostanejo plesalci in zvoki kitar, ki zaživijo s plesom in v njem tudi ugasnejo.