»Obup!« z veliki rdečimi črkami piše na prvi strani Diaria de Sevilla . Dež in mraz preprečila bratovščinam, da gredo na ulico!, Semana Santa v dežju! so glavne novice andaluzijskih časnikov pa tudi nacionalnih, kot so El Razon , Abc in El País . Ob pol osmih zjutraj v rdeče obrobljenih očeh ljudi ob procesiji odseva prečuta noč, preživete emocije. Program, ki vsako jutro v obliki obsežne knjižice izide skupaj s seviljskim dnevnikom, ne drži več. V mestu vlada zmešnjava, veliko bratovščin se je odločilo, da odpovedo nastop. Okrog osmih zjutraj se z dveurno zamudo pred katedralo vije sprevod ene bolj priljubljenih bratovščine Hermandad de Los Gitanos ( osnovana 1753), v kateri naj bi bili izvorno pripadniki andaluzijskih ciganov, v belih haljah z vijoličastimi kapucami, in vendar se med spokorniki opazi precej mlajših deklet in otrok. Vrhunec predstave je baročna nosilnica z Devico Marijo Maria Santissima de las Angustias Coronada, kraljica ciganov v plašču barve murve (morado) globoko vijoličaste z zlato nitjo izvezenimi lilijami; s kristalnimi solzami, obložena s poldragimi kamni in zlatom, s svečami. Los Gitanos slovijo po sicer liturgični glasbi, ki pa jo vsake toliko prekine zvok tolkal, ki deluje kot zvok kastanjet. Ko se zasliši glas pevca flamenka z otožno saetano, številne obraze spet polijejo solze. Petnajst minut za njo se ziblje baročna ladja z likom Jezusa (Jesús de la Salud), s križem na plečih. Jezus ima temno polt, temne oči in lase, kot da hoče popraviti številne krivice v zgodovini tega mesta. V očeh ljudi ni več kip, tudi tisti, ki smo izvzeti iz magije, ki jo imajo te podobe na Špance, v kipu, ki se ziblje mimo nas, začutimo življenje, obrazno mimiko, gibanje telesa … Ljudje ob sprevodu se v trenutku, ko se približa nosilnica, križajo, mrmrajo molitev.