Ne nazadnje je prav procesor DSP tisti, ki ustvari končno sliko torej tako, ki je zapisana na način, da jo lahko potem uporabljamo tudi v osebnih računalnikih, jo pošljemo v studio in podobno. Glede na to, da večina današnjih aparatov deluje z 10- ali 12-bitnimi analogno-digitalnimi pretvorniki, se pri zapisu v zapis JPEG (in pogosto tudi TIFF) izgubi velik del barvnih informacij, saj je zapis 24-biten, za vsak barvni kanal torej uporablja le 8 bitov. Za ohranjanje kakovosti in izkoriščanje polne zmogljivosti digitalnega fotoaparat je tako najprimernejši »surovi« zapis (RAW), ki pa zahteva dodatno obdelavo slike z ustrezno programsko opremo (ki se razlikuje od modela do modela), včasih pa aparati ponujajo tudi možnost zapisovanja slik TIFF z globljo barvno paleto. Kot ste verjetno že ugotovili, so procesorji DSP dokaj obremenjene naprave znotraj digitalnih fotoaparatov, kar velja predvsem za aparate, ki uporabljajo tipala CCD (torej veliko večino), medtem ko lahko pri tehnologiji CMOS velik del obdelave poteka že na ravni samega tipala (recimo barvna obdelava, zmanjšanje šuma, analogno-digitalna pretvorba...).