Slike se v pomnilnik ponavadi shranjujejo stisnjeno, najpogostejši zapis je JPEG, ki je prostorsko tudi najbolj varčen. V posebnih primerih se uporablja tudi nestisnjeni zapis TIFF, nekateri (bolj profesionalni) modeli pa ponujajo tudi zapis oblike RAW. To je »surov« nestisnjen zapis, kakršnega ustvari analogno digitalni pretvornik, ne da bi ga prilagajal določenemu barvnemu modelu. Tak zapis je koristen, kadar želimo pri končnem obdelovanju iztisniti čim boljšo kakovost, njegova prednost pa je, da shranjuje tudi podatke 10- ali 12-bitnih analogno digitalnih pretvornikov (ti so večinoma 8-bitni), kar pri boljših tipalih CCD z večjim dinamičnim obsegom (to je razmerjem med najbolj in najmanj svetlim delom, ki ga prepoznajo) omogoča popoln izkoristek. Seveda pa je tak zapis pomnilniško zahteven, zato ga praviloma ne uporabljamo.