Večje ločljivosti zvenijo mamljivo, a pri teh aparatih je zajem svetlobe na svetlobne elemente tipala manj natančen. Diagonala tipal v najmanjšem razredu namreč meri le 1/2,7 palca (7,5 × 5,6 mm) velikost enega svetlobnega elementa je torej že pri dveh milijonih svetlobnih elementov pičlih 0,0047 × 0,0047 milimetra, pri štirih milijonih pa le še 0,0033 × 0,0033 milimetra. Če k temu dodamo še podatek, da del, ki je namenjen zajemanju svetlobe, ne predstavlja celotne površine svetlobnega elementa, temveč je velik del (ponavadi celo več kot polovica) tega maskiran, ker je namenjen prenosu zajete svetlobe v obliki električnega naboja do analogno digitalnega pretvornika, je jasno, da se količina fotonov, ki jih lahko tipalo v določenem času »ujame« in spremeni v električni naboj, z manjšanjem elementov prav tako manjša. Izdelovalci sicer uporabljajo vse boljše silicijeve rezine, ki so bolj občutljive in natančne pri zajemanju fotonov, a je kljub temu opaziti, da vsaj pri najmanjših tipalih z boljšo ločljivostjo intenzivnost in natančnost zajetih slik slabša, kot pri tistih z manjšim številom svetlobnih elementov. To se pozna predvsem na dinamiki (ali, drugače povedano, barvnih podrobnostih) in tudi napakah na slikah sence na robovih, učinek »cvetenja«, artefakti, šum in podobno.