Ko so otoški kritiki Dizzeeja Rascala počastili z glasbenimi nagradami in hvalnicami za ta album, so zli jeziki natolcevali, da je le odgovor na ameriško invazijo Eminema. Kakšna zmota in neupravičena krivica, saj gre za enega bolj nadarjenih mladih MC-jev v svetovnem merilu! Pa ne zaradi vsebinskega soočanja z Eminemom, temveč zaradi žanrske različnosti in hitrega besednega tempa, ki ne popušča z napetostjo niti na novem albumu Showtime. Na njem Dizzee razkazuje še hujši nekonvencionalizem v ritmu (Fickle, Stand Up Tall), ki se sliši, kot da prihaja naravnost iz čakalnice podzemne železnice, in seveda svojo izvedbo hiphopovske klasične šole (Knock, Knock). Ob tem ne posnema ameriških zvezd, temveč zelo samozavestno in inspirativno posega tako po afriških motivih (Everywhere) kot po nastavkih drum 'n' bassa in duba (Face, Graftin'). Toda najboljša skladba albuma se skriva v zelo osebni izpovedi Imagine, ki je zvočno popolnoma minimalizirana in v kateri se Dizzeeja kakšen paradoks tudi najmanj sliši.