Tako sem se že kak teden pred valentinovim primerno naščeperila. Ne bom odprla tevejčka, da se bom izognila poplavi ljubezenskih filmov, v katerih razne mega ameriške zvezde strmijo druga v drugo z vodenimi očmi in izjavljajo svoj »ajlavju« na tisoč in en način, ki so se ga naučili v igralski šoli. Ne bom jih gledala, kako jim poljejo prsi kot v zadnjem stadiju pljučnega emfizema, in stegujejo svoje ročice drug proti drugemu kot med utapljanjem. Vse, kar se bo v namen valentinovega pojavljalo v trgovinah in reklamah, bom vzvišeno razglasila za oduren kič in sramoto človeškemu dostojanstvu. Pripovedi kolegic o tem, kaj jim je kupil njihov tip in kakšno presenečenje jim je pripravil, bom skušala preslišati ali vsaj pregnati s podlimi mislimi, v stilu: »Boš že še videla. Boš že še dobila svoje.« Nameravala sem se posvetiti teorijam, ki prikazujejo ljubezen kot največjo nevšečnost, ki se je primerila človeštvu. Sklenila sem razmišljati o tem, kakšna škoda in trpljenje sta bila v zgodovini povzročena v imenu ljubezni. Kar nekaj ljudi je namreč zbolelo, propadlo ali celo umrlo zaradi ljubezenskih muk in tudi kaka vojna je bila že sprožena iz tega naslova. In, ko smo že pri ljubezenskih mukah, sem se vprašala, kako to, hudiča, da še niso našli nobenega zdravila zanje. Za vse sorte bolezni jih imamo. Ko bi se začele bolečine zaradi nesrečne ljubezni, bi lepo odkorakal v lekarno in kupil škatlico, na primer ANTIAMORINA, jih pridno goltal in čez kak teden bi bile vse težave milostno preč. No, to razmišljanje mi nekako ni šlo od rok, ker že nekaj časa vem, da so ljubezenske travme pogosto zelo koristne in poučne in spadajo k splošni izobrazbi.