Sedanje Christopherjevo evropsko popotovanje je odlična ponazoritev te, malce diplomatske izjave, ki nakazuje, kako težavni so novi odnosi na obeh straneh Atlantskega oceana. Odnosi med evropskimi državami in ZDA, ki so že nekaj časa videti napeti zaradi washingtonskih groženj Iranu, Kubi in Kitajski, so se skalili zaradi najnovejšega ameriškega obračuna z Irakom. Francosko nasprotovanje obračunu s Sadamom Huseinom, ki ga poleg tradicionalnih pariških interesov v Iraku spodbuja tudi osebna naklonjenost predsednika Chirca do iraškega kolega, je spravilo v negotovost v zadnji polovici leta razvpito novo vlogo Francije v vojaški zvezi Nato. Američani so pozdravili francosko odločitev, da se po desetletjih uporništva bolj dejavno vključi v severnoatlantsko vojaško zvezo, zdaj pa se verjetno sprašujejo, ali Pariz v Natu vendarle ne namerava igrati prve, po francosko uglašene violine. Tudi ameriški odnosi z drugimi najpomembnejšimi evropskimi državami niso najboljši. Velika Britanija je v nasprotju s Francijo pozdravila zalivsko akcijo, toda sedanja ameriška administracija se ne razume najbolje z vlado v Londonu, poleg tega pa se v Washingtonu zavedajo, da Anglija ni več med najpomembnejšimi državami stare celine. Bela hiša je računala, da bo namesto Velike Britanije Nemčija sprejela vlogo najpomembnejšega ameriškega evropskega sogovornika. Toda omejitve, ki jih Nemčiji vsiljuje nenehna zavest hude zgodovinske krivde, so pripeljale do previdne, netvegane zunanje politike in poudarjanja gospodarskega sodelovanja ter menarodnih kompromisov. Washington in Bonn, ki brez sramu spodbuja trgovanje tudi z ameriškimi sovražnicami, sta si zato v laseh zaradi Irana, Libije in tudi Kitajske. Nemški kancler Helmut Kohl, ki se je pravkar odpravil v Ukrajino in Rusijo, pa se, odkar so ga evropski zavezniki ošteli zaradi priznanja Slovenije in Hrvaške, zadovoljuje z negovanjem nemško-ruskega prijatlejstva in z mlačnimi odgovori na varnostne dileme srednjeevropskih držav.