Samo po sebi se torej zastavlja provokativno vprašanje: ali v Ljubljanici še živi povodni mož? Da bi si odgovorili na zahtevno dilemo, smo se sredi poletne vročine potopili v Ljubljanico. Ker je Plečnik za načetku stoletja nad Cukrarno zgradil zapornico, se gladnila reke kljub suši ni pretirano znižala. Voda je nekaj kilometrov nad Ljubljano mirna in motna. Motna je menda že od pamtiveka, saj je še Valvasor pisal, da reka ni ne bistra ne čista, pač pa je lena in nezdrava. Biologi pravijo, da je reka precej krmežljavega videza zato, ker v njej ni pretirano veliko kisika. Kisika primanjkuje, ker od Vrhnike, kjer izvira, do Ljubljane ni nobenega padca, nobenega slapa, ki bi vodo premešal. In ker ni kisika, bakterije ne razgrajujejo organskih snovi. Teh pa je v Ljubljanici kar precej, saj v reko prihajajo še v njenem podzemnem toku. In ker bakterije zaradi pomanjkanja kisika ne delajo, vse skupaj izgleda kot sabotaža. Organske snovi namreč zgnijejo in vodo pobarvajo v tisto nezdravo zelenjavno barvo. Če k nezdravi zeleni barvi prištejemo še vrhniško usnjarno in pesticide ter umetna gnojila, s katerimi obdelujejo letos sicer bujno zaraščene njive, dobimo to, kar dobimo. Kljub tropski vročini pa reka ni pretirano topla. Prej bi lahko rekli, da je tam pri dnu, kakšnih pet, šest metrov pod gladino, vražje mrzla. Ko smo si nadeli akvalunge in se sredi Barja, nekje v višini Plečnikove cerkvice, potopili v hladno zelenjavno juho, smo se le s težavo izogibali podvodnim prometnim nesrečam. Štorov in podrtih dreves, ki gnijejo v strugi, brez radarja praktično ne opaziš. Ker hrastovi hlodi razpadajo kar lep čas, je podvodnih ovir precej. Mulj, ki se je dvignil takoj po našem skoku v vodo, je vidljivost zmanjšal na vsega nekaj centimetrov. Je pa res, da slaba vidljivost ni ovirala poklicnih in amaterskih arheologov, ki so iz Ljubljanice potegnili materialne dokaze o obstoju najrazličnejših civilizacij. Menda je prva civilizirana horda, ki je brodila po Ljubljanici, tod iskala zlato runo. Za Argonavti so v reko metali smeti Rimljani, pa staroslovanske združbe, Nemci, Turki in kdo ve katera plemena še. Orožarna, ki so jo potapljači v preteklosti prinašali na kopno, bi zadoščala za kak bataljon soldatov: od pušk in čelad, ki so se v reko potopile med prvo svetovno vojno, trideset let mlajših bomb, do tisočletja starih sekir, mečev in bodal. Da o piskrih ne govorimo. Potapljači robo iz Ljubljanice vlečejo že dobrih 100 let. Leta 1884 je Karel Dežman, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, politik in arheolog, iz vojne baze Pulj poklical potapljače, da bi mu raziskali rečno dno. Stoletno raziskovanje je dokazalo, da je Ljubljanica pravo zgodovinsko smetišče (in ne smetišče zgodovine), na najdrznejše vprašanje, vprašanje, ali v Ljubljanici še živi povodni mož, pa te raziskave niso odgovorile.