Turno smučanje je žlahtna zmes gorništva in smučanja, ki pa pomeni mnogo več kot zgolj kombinacijo obeh dejavnosti. Niti tradicionalno planinstvo v kopnih razmerah niti smučanje ob žičnicah nam ne moreta nuditi tistega prvinskega uživanja, ki ga občutimo, ko si v samoti nedotaknjene beline izbiramo smučino, ko iščemo prehode po dolinicah in slemenih ali ko lahkotno vijugamo po rahlo omehčanem srencu. Smuči niso le sredstvo za spuščanje po strminah, ampak nam pogosto omogočijo precej bolj udoben vzpon kot če bi morali gaziti predirajoči se sneg. Zato je turno smučanje v precejšnji meri predvsem, ki omogoča razmeroma učinkovito izvedbo zimskih gorskih tur in uživanje v čarobni zasneženi pokrajini. Če pa smo pri spustu nagrajeni še z ugodnimi razmerami, je to zgolj nekakšen "superprofit", ki turo naredi še toliko lepšo. Tako kot planinstvo na "spodnji" meji prehaja v pohodništvo, na "zgornji" meji pa v alpinizem, se tudi turno smučanje navezuje po eni strani na smučarsko pohodništvo (kjer se ponavadi uporablja tekaška oziroma tekaški podobna oprema), po drugi strani pa na alpinistično smučanje. Alpinistični smučarji, ki so se sprva imenovali ekstremni smučarji, uporabljajo sedemstopenjsko težavnostno lestvico za ocenjevanje zahtevnosti spustov. Običajni turni smuki zavzemajo spodnji dve mesti na tej lestvici, zelo izurjeni turni smučarji pa se lahko lotijo tudi spustov, ki imajo oceno III. V tem okviru je bil tudi narejen izbor tur v tej knjigi.