Zato ne preseneča, da na Manhattnu non-stop nekaj gradijo, najraje seveda nebotičnike. Gangsterje in podobne kriminalne smeti je pač treba nekam pokopati. In Manhattan je za gradnjo geološko idealen - območje je povsem nepotresno, skala je takoj pod površino, okej, najhujše, kar se jim lahko zgodi, je, da jim ven vrže elektriko, a to se je itak zgodilo le enkrat (1965). Tekma v gradnji nebotičnikov se je začela že l. 1892, ko so v Chicagu zgradili 22-nadstropni Masonski tempelj, na Manhattnu pa Pulitzer Building, ki je meril rekordne in zaprepaščujoče 103 metre. Vau! Nič presunljivega - kmalu so prišli drugi nebotičniki. Višji. In kasneje še višji. Recimo Chrysler Building (iz jekla, ki so ga porabili, bi lahko naredili 20.000 avtomobilov), pa Seagram, pa Citicorp Center (z nagnjeno streho na sončno energijo, huh, ki pa ne funkcionira), pa sloviti Trump Tower (s katerega se je nekoč odlomil kos stekla in ubil nekega pešca), pa pokojni Pan Am Building (s katerega se je l. 1977 utrgal propeler helikoperja in pobil 5 ljudi), in kakopak World Trade Center, po katerem je pred leti neki alpinist plezal tri ure, preden so ga aretirali, toda pred tem so si policaji najprej zagotovili njegov avtogram. Amerikkkkka!!! Jep, neki francoski vrvohodec, ki je ilegalno španciral med dvema krakoma World Trade Centra, je moral potem za kazen zabavati otroke v Centralnem parku. Ni edini, ki ga ne baše vrtoglavica. Brez vrtoglavice so tudi Indijanci, ki so bili glavni akrobati pri gradnji vseh teh nebotičnikov. Pa ne potomci one pasivnega plemena po imenu Algonquins, od katerega je nizozemski guverner Peter Minuit l. 1626 za pičlih 24 dolarjev kupil Manhattan, ampak neke sorte Mohawki, predvsem iz rezervata Caughnawaga (pri Montrealu). Z višino nimajo težav. Manhattan tudi ne.