V Beogradu kroži veliko govoric in šal na Bregov račun. Kaj narediti, če ste v letalu, ki strmoglavi? Primete se za Gorana Bregovića. »Ja, res lahko rečem, da imam srečo v življenju. Ko sem na primer pred leti s slovenskimi alpinisti plezal v nekem visokogorju, mi je spodrsnilo in sem drsel 400 metrov v prepad. Odnesel sem jo samo z nekaj odrgninami in šokom, ki sem ga hitro prebolel.« Človeka, ki je z jadrnico preplul svet, pa je le zvilo, ko se je neko jutro postavil pred ogledalo in zagledal: »Kristus, moje bezgavke kot melone ... pomislil sem, kaj če imam aids. Začel sem že delati rekonstrukcijo svojega življenja ... pa saj nisi živel dolgočasno ... sem si rekel ... potem pozvoni telefon in na drugi strani moj prijatelj Kiki, ki mi zgroženo razlaga, da so mu zatekla jajca, kot melone ... oba sva šla k zdravniku, ki nama je povedal, da sva staknila nekakšno infekcijo. Kiki se je še bolj razveselil kot jaz, saj se je že bal, da ne bo mogel več delati otrok ( smeh ). Naslednji dan smo novico proslavili z viskijem.« Bregović rad pove tudi zgodbo o strahu, ki ga je doživela njegova soigralka Lena Endre v filmu Glasba za poroke in pogrebe, ki je prišel v tekmovalni del filmov novega vala na letošnji beneški Mostri. »V scenariju je bilo res kar nekaj prizorov seksa, a se je Lena, potem ko me je videla, dogovorila z režiserko, da jih ignorira. Jaz sem že aktivno razmišljal o tem, kako bi izpeljal zadevo, da bo videti čimbolj naravna. Mogoče se je ustrašila, da ji bom res kaj naredil. Najbrž bi ji bilo nerodno, ko je na snemanju zraven toliko ljudi, poleg tega pa ima moža. (smeh)«