(Človeka spoznaš po njegovih prijateljih) Groby Lington, možakar v poznih srednjih letih, se je nemirno presedal v sprejemnici svoje svakinje in čakal, da bo napočil čas za odhod. Čez približno pol ure se bo poslovil in se napotil skozi vas na postajo v spremstvu izbranih nečakov in nečakinj. Lington je bil prijazen, dobrodušen mož in zdelo se je, da z velikim veseljem občasno obišče ženo in otroke pokojnega brata Williama. V resnici je neprimerno bolj od nesmiselnih in utrudljivih odprav k sorodnikom, s katerimi je imel le malo skupnega, cenil samoto in udobje svoje lastne hiše in vrta, družbo svojih knjig in papige. K potovanju z vlakom in obiskom ga je bolj kot vest silil občutek, da mora ustreči željam in ukazom brata, polkovnika Johna, ki mu je pogosto očital, da zanemarja ubogo Williamovo družino. Groby na družino običajno sploh ni pomislil, dokler mu polkovnik ni napovedal svojega obiska; takrat je nanagloma premostil tistih nekaj milj, ki so ga ločevale od bratove družine in jim dva ali tri dni izkazoval rahlo prisiljeno pozornost. Nato se je s pomirjeno vestjo vrnil domov le nekaj ur pred polkovnikovim prihodom. Stvar je bila tako opravljena in Groby je vedel, da bo preteklo šest ali sedem mirnih mesecev, preden bo znova prisiljen žrtvovati svoje udobje na oltarju družinske priljudnosti. V pričakovanju odhoda je dobrovoljno skakljal po sobi, jemal v roke različne predmete in si jih pozorno ogledoval. Nenadoma se je izraz prešernega zadovoljstva na njegovem obrazu spremenil v izraz zbeganosti in nejevolje. V albumu z izrezki risb in karikatur, ki je pripadal enemu izmed