Zamislimo si torej znanstvenika za zaslonom računalnika, na katerem spremlja delovanje mojih možganov in se vprašajmo: ali lahko ugotovi, ali seštevam ali množim števili, ki so mi jih povedali malo pred tem; ali mislim na Rogerja Federerja ali na mizo v sobi; ali občutim zadovoljstvo ob dobro opravljeni nalogi ali zavist, ker jo je sodelavec opravil bolje; ali govorim resnico, ali lažem; ali mislim oziroma čutim, da mi je nekaj všeč, dejansko (»v resnici«) pa gre za samoprevaro in tiste stvari sploh ne maram? Verjetno hitro opazimo, da gre za precej različna vprašanja, na katera ne moremo dati enotnega odgovora. Raziskave, ki so jih opravili že omenjeni Haynes s sodelavci (za prvo vprašanje) in Christof Koch (California Institute of Technology) s sodelavci (za drugo) kažejo, da je v nadzorovanih okoliščinah na prvi dve vprašanji mogoče dati previden pritrdilen odgovor. V zadnjem času lahko veliko beremo tudi o tem, kako je mogoče s sodobnimi nevroznanstvenimi metodami izdelati boljši detektor laži. Nekateri raziskovalci (korporacija Cephos) napovedujejo, da bodo lahko npr. s pomočjo funkcijskega magnetno-resonančnega skeniranja (fMR) možganske aktivnosti dosegli 90 odstotno zanesljivost pri ugotavljanju, ali oseba laže ali govori resnico - že letos. Take ugotovitve med drugim seveda pritegnejo močno zanimanje obveščevalnih služb in drugih državnih organov (policija). Nevroznanstveniki so nadalje že sposobni »prebrati« in reproducirati tudi naše »možganske melodije« (npr. spoznati in ponoviti skladbo Pink Panter oz. poljuben glasbeni motiv, ki ga preiskovanec izvaja v svojih mislih) in nekatere druge mentalne vzorce zgolj na podlagi različnih kompleksnih analiz možganskih signalov. V ZDA in Nemčiji so prostovoljcem kazali različne fotografije ali besede in nato preko funkcijske magnetne resonance 'snemali' njihove vzorce možganske aktivnosti ob specifičnem dražljaju. Tako so videli, kako so vzorci prostorsko razporejeni, kakšne so povezave med aktiviranimi deli možganov, kakšna je intenzivnost signala ipd. (kakšno je torej časovno-prostorsko vkodiranje določene informacije). Računalnik zabeleži in si zapomni vse te vzorce, preiskovancu nato pokažejo enake ali podobne slike, računalnik pa na osnovi primerjave med trenutnimi vzorci aktivnosti v možganih in shranjenimi prototipi »ve« oz. predvidi, kaj oseba trenutno gleda na zaslonu ali ima v spominu, mislih, pri drugih raziskavah pa celo, kakšen gib bo oseba izvedla ter ali in na katero podobo se nekdo koncentrira. Podobno bi lahko poskusili dešifrirati naše sanje ali ugotavljati pri bolnikih v komi, če in kakšna je stopnja in vsebina zavesti. Na podlagi takih računalniških programov, ki se delno prilagodijo vsaki osebi, so v cca. 90 odstotkih primerov iz možganov »prebrali« (dekodirali), katero sliko gleda prostovoljec ali katero izmed dveh slik bomo izbrali. Lahko kot dejanje, ko bo oseba premaknila roko, ali pa se da 'prebrati' namen, včasih celo preden se bo oseba zavestno odločila oz. o tem poročala – očitno na »predzavednem« nivoju. Računalnik to dešifrira na osnovi analize vzorcev oz. primerjav delovanja možganov od velikostnega razreda milisekund do sekund pred zavestno odločitvijo. Veliko nevroznanstvenikov na podlagi podobnih poskusov celo dvomi v koncept svobodne volje človeka - temu lahko rečemo iluzija svobodne volje. Nekatere raziskave (Libet, “potencial pripravljenosti”) namreč kažejo, da smo zavestno sposobni zgolj inhibicije, torej, da zavremo odločitev (impulz/ dejanje), ki je že pred tem spontano nastala v možganih brez našega aktivnega zavedanja (vidno med drugim kot specifičen električni val, imenovan “potencial pripravljenosti’’ - Bereitschaftspotenzial, ki ga v možganih lahko izmerimo vedno pred zavestnim poročanjem o odločitvi). A gledano širše, tudi deli možganov, ki so vpleteni v te skrivnostne »nesvobodne«odločitve so del nas, nas samih; prav tako vse temelji na podobnih procesih v in med nevroni, tudi če se procesa v začetnih fazah ne zavedamo. Že dalj časa je znano, da teče veliko procesov v možganih na podzavedni ali predzavedni ravni in tudi ti procesi so del nas samih: mi oz. naši možgani smo skupek »vseh naših duševnosti« - tako skritih, bolj intimnih kot tudi bolj zunanjih, odprtih, zavednih oz. ozaveščenih. Tako so tudi naše osebnosti sestavljene iz večih komponent, kar nas dela kvečjemu bolj zanimive.