asko Simoniti, 23. marca je dopolnil 57 let, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1977 diplomiral iz filozofije, leta 1989 pa še doktoriral. Je redni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih del s področja zgodnjenovoveške zgodovine. V svojih razpravah in esejih se je ukvarjal tudi s položajem zgodovinarja v odnosu do zgodovine in s problemi v slovenskem zgodovinopisju, v zadnjih letih pa je odmevno posegel na področje slovenske zgodovine v 20. stoletju. V politiko je aktivno vstopil leta 2000, uveljavil pa se je kot vodja kampanje Barbare Brezigar na predsedniških volitvah leta 2002. Leta 2004 je bil član predsedstva Zbora za republiko, od leta 2004 pa je minister za kulturo v vladi Janeza Janše. Začela bi z zadnjim obiskom delegacije Mednarodnega inštituta za tisk (IPI) v Ljubljani, na katerem so njeni člani pozvali k dialogu v slovenskem medijskem prostoru in dejali, da niso prišli, da bi podajali sodbe o pritiskih na medije v Sloveniji, da pa je v Sloveniji problem, ker obstaja pomanjkanje dialoga, ker nihče ne govori z nikomer, kot so dejali. Sešli so se tudi z vami. Kakšno je vaše stališče do njihovega sporočila in o čem ste se pogovarjali z njimi? Tudi ob obisku delegacije IPI na ministrstvu za kulturo so predstavniki te organizacije izpostavili enaka stališča, v zvezi s katerimi sem odgovoril, da je v demokratični družbi dialog vedno dobrodošel, predvsem pa je bilo ugotovljeno, da je dialog potreben predvsem med lastniki medijev, uredniki in novinarji. Izrazil sem pričakovanje, da bo priložnost za tovrstni dialog že v istem tednu, ko je okroglo mizo v zvezi z mediji priredil Zavod za oživitev civilne družbe, Nova revija in revija Dignitas, in opozoril na dogodek, ki naj bi ga priredilo Društvo novinarjev Slovenije z drugimi civilnodružbenimi organizacijami, o čemer je bil govor ob obisku g. Aidana Whitea, vendar je dogodek – kot sem obveščen – odpovedan. Glede na nenehne enostranske očitke in specifično naravo področja ne bi bilo najbolj smiselno, da bi dialog diktirala vlada, izrazil pa sem pripravljenost, da se di-