Za to zadnjo skupino treh rešitev je značilno, da izhajajo iz prepričanja, da je mogoče najti skupno sprejemljivo obliko razrešitve konflikta. To pa pomeni, da obe stranki sprejemata legitimnost interesov in zahtev druge strani, da si vzajemno priznavata pravico do različnih interesov. Aktivnost v razreševanju konflikta ni usmerjena proti drugi stranki, ampak v reševanje problema. V tem je jedro aktivnega iskanja sporazuma. Obe stranki ena drugi priznavata pravico, da imata svoje interese. V tem ne vidita nič nelegalnega. Takšno izhodišče še ne pomeni, da ena drugi popuščata v celoti. V teku iskanja rešitve se pokaže, koliko lahko pridobi ena stranka in koliko druga. Kajti šele aktivno iskanje boljših rešitev navadno vodi do tega, da jih resnično odkrijemo. Temeljna filozofija teh načinov razreševanja konfliktov pa je, da je potrebno iskati rešitev, s katero obe stranki nekaj dobita. Drugače rečeno, da sta z rešitvijo obe zadovoljni in ne obe nezadovoljni.