Ob tem vprašanju se kažejo pomembni problemi naše države in naše družbe, mnogo pomembnejši, kot so zgolj problemi prebežnikov in azilantov. Kaže se konceptualna in dejanska problematika bistva same države, njenega položaja v družbi, njenih funkcij in njenega delovanja v času, ki ga živimo. Kaže se vloga političnih strank, ki upravljajo z državo, in končno tudi odnos države do državljanov in odnos državljanov do države, ki utegne, če ni na zdravih temeljih, maličiti celo samo podobo nacionalnega značaja ljudi. S prikazanim ravnanjem se dokazuje trditev, da ta država še zmeraj ni tisti najvišji subjekt slovenskega naroda z nalogami in pooblastili, kakor jih ima vsaka sodobna država, ki mora delovati v najširšem družbenem interesu, nad vsemi strankarskimi in drugimi ožjimi interesi. Slovenska država je še zmeraj v veliki meri mehanizem v rokah vladajočih strank, s katerim te uveljavljajo svoje interese. To je tip partijske države. Sodobna država pa ni partijska država, ni servis strank, pa tudi ne servis državljanov, pač pa samostojen subjekt, ki mora pri opravljanju svojih nalog pogosto iti tudi v konfrontacijo z ljudmi. S strankami je drugače. Interes političnih strank ni, da gredo v konfrontacijo z ljudmi, s potencialnimi volivci, ker jim to utegne škoditi na prihodnjih volitvah. Zato se stranke umikajo pred težavnimi problemi. Vendar se lahko umikajo le, dokler so v opoziciji, ne smejo pa se več umikati, ko so na oblasti, ko prevzamejo odgovornost za upravljanje države. S prevzemom oblasti prevzamejo tudi riziko za nepopularne ukrepe in odločitve, ki jih je treba sprejemati in izvajati v imenu države. Državo sicer upravljajo v skladu s svojo politično doktrino in poskušajo pri tem uveljavljati svoje vrednote, ne morejo pa se umikati pred »izvirnimi« nalogami države, ki so nad strankarskimi interesi. Zato izvajanje državnih nalog ne more biti le stvar politike oziroma političnih strank, pač pa je v moderni državi tudi - in to celo v največjem obsegu - stvar samostojne strokovne uprave in strokovnih služb, ki delajo po utrjenih postopkih in programih in zagotavljajo zanesljivo kontinuirano, strokovno, zakonito in v velikem obsegu celo rutinsko opravljanje nalog države. Država s takimi zanesljivo in kvalitetno delujočimi službami si lahko zagotovi zaupanje državljanov, da verjamejo v njene ukrepe in jih sprejemajo. Take uprave, na žalost, Republika Slovenija nima, in kar je bolj usodno, nič ne kaže, da jo bo kmalu imela. Zato pa je toliko večja odgovornost na vladajočih političnih strankah, da s svojim oblastvenim delovanjem v državnih organih, pa tudi s svojim političnim delovanjem na terenu preprečujejo, da bi namesto države odločale na posameznih področjih ozke interesne skupine in raznovrstni lokalni nastopači z omejenimi pogledi in rušilnimi nameni; in končno kot udarna pest takih interesov še vaške straže, ki nas s svojim pomenljivim imenom spomnijo na polvojaške formacije, s katerimi se je pred pol stoletja v delu Slovenije - v t. i. Ljubljanski pokrajini začela aktivna kolaboracija z okupatorjem.