Zgodovina je predmet različnih interpretacij. En razlog je gotovo časovna distanca in stanje raziskanosti, vsaka generacija si zgodovino napiše na novo. Pogled na neko državno tvorbo, ki ne obstaja več, npr. Avstro-Ogrsko ali obe Jugoslaviji, je danes drugačen, kot je bil v preteklosti. Deloma je to seveda objektivno, pogojeno z novo situacijo in novimi spoznanji, deloma pa gre za, no, recimo temu "prilagoditev situaciji". Tako boste pri istih piscih v razponu nekaj let našli diametralna stališča. So primeri, ko ljudi, ki so jim prej peli hvalnice, zdaj označujejo za zločince, čeprav se dokumenti o njih niso spremenili, spremenili pa sta se zgodovinska situacija in politična orientacija piscev. Drugo je politična oz. nazorska opredeljenost ocenjevalcev, ki vpliva na to, da si ljudje v svoji zgodovinski predstavi določena dejstva prikrojijo, nekako tako kot sami sebi olepšamo svojo preteklost ali potenciramo krivice, ki so se nam (naj bi se nam) zgodile . Potem je - vsaj splošno vzeto, ni pa to vedno nujno - še ločnica med profesionalnim zgodovinopisjem in javnostjo. Zgodovinopisje naj bi načeloma temeljilo na faktografskih dejstvih in širšem poznavanju, a to pri interpretaciji včasih ne pomaga veliko. Če naštejete zgolj faktografska dejstva brez upoštevanja zgodovinskega konteksta, je lahko to zelo zavajajoče. Vzemiva za primer zadnje vojne v Jugoslaviji: če vzamete faktografsko dokumentirane posamične izjave in ravnanja politikov ali še posebej (običajno nedotakljivih) verskih voditeljev, boste, razen pri najbolj izpostavljenih, kot je bil Milošević (pa še tu je sodišče v Haagu imelo velike težave), iz njih težko potegnili sklep, da so krivi za krvave vojne in poboje. To je treba potem kombinirati z ozadjem ravnanj in drugimi faktografskimi dejstvi ter tako "sestaviti" v celotno sliko. Ali drug primer: najbrž se večina ljudi vsaj načeloma strinja, da smo med vojno imeli kolaboracijo. Kdor ima več razumevanja za ravnanje meščanskih strank ali škofa Rožmana, bo brez širšega konteksta in upoštevanja predzgodovine "seciral" njihove izjave in ravnanja ter prišel do sklepa, ki ga zagovarjajo tudi nekateri zgodovinarji, da je šlo zgolj za "običajno" politično ravnanje, da so njihove lojalne izjave Italijani napihnili, da je bila v časopisih cenzura (kar je sicer oboje res), da je bila zato ta kolaboracija zgolj "funkcionalna" (no, za Italijane gotovo zelo funkcionalna), »izsiljena« ali celo, da ni šlo za nič drugega kot "pretiran oportunizem". Drugi bo pač v sodbi ostrejši in na osnovi istih dokumentov in izjav rekel, da je v bistvu šlo za nesprejemljivo in nečastno ravnanje, aktivno kolaboracijo (včasih se je uporabljal izraz "narodno izdajstvo", danes pač to ni več "moderno"), da vsebinsko ni bistvene razlike v tem, ali je bila neka spomenica, ki pristaja na kolaboracijo, naslovljena neposredno na Mussolinija ali "samo" na njegovega predstavnika visokega komisarja. Tudi pri domobranski prisegi vam bo nekdo z analizo besedila dokazoval, da ni bila prisega Hitlerju, pač pa se v dolgem podrednem besedilu pojavlja zgolj oznaka "vodja velike Nemčije" (ki je, mimogrede, ravno na dan prisege po naključju imel rojstni dan in se seveda tudi natančno ve, kako se je imenoval). Pri interpretacijah je torej težko postaviti omejitve. Določene teze so ponekod omejene s kazensko zakonodajo, najpogosteje gre za zanikanje obstoja koncentracijskih taborišč in holokavsta, v posamičnih družbah pa so še drugi tabuji (v Turčiji je to npr. genocid nad Armenci). Tisto, kar najbolj vpliva na raven razprave in bi moral biti edini kriterij, je kultura dialoga, ta pa je v Slovenji zelo nizka. Kljub temu menim, da se razlike v ocenah - govorim za zgodovinopisje - včasih pretirano potencirajo. K temu so zlasti prispevali elektronski mediji, ki selektivno "izrežejo" posamične dele izjav ali jih vzamejo iz različnih kontekstov in nato "soočijo" z nekimi drugimi, nasprotnimi izjavami ter tako po splošno uveljavljeni formuli konstruirajo levo-desni konflikt. Za medijski tip razprave tudi ni pomembno, kakšne reference ima kdo, pač pa, ali je dovolj provokativen (!) oz. ali govori tisto, kar voditelj od njega pričakuje. Posledica je, da boste le stežka našli kompetentnega sogovornika, ki je še pripravljen nastopati v medijih, s tem pa se je, seveda, še bolj odprl prostor politiki oziroma politični razpravi o zgodovinskih vprašanjih, pojavili pa so se tudi t. i. "analitiki", ki se razumejo na vse. Do določene mere se je v preteklih letih spolitizirala tudi stroka. Nekateri zgodovinarji uporabljajo propagandistični besednjak iz časov zgodovinskega dogajanja, razprava na taki ravni pa je neproduktivna. Drugi so dobili občutek, da l ahko na hitro prosperirajo s pomočjo politike ali v njeni senci poravnajo kakšne račune s kolegi. Vse skupaj je ustvarilo ozračje, v katerem vsebinskega in strpnega soočanja različnih mnenj že dolgo ni; razprave o problematičnih temah v glavnem potekajo v krogih somišljenikov. Če pozorno berete, boste ugotovili, da mnogi pisci tudi citirajo zelo selektivno, nekateri pa, če sem malo ironičen, najraje kar sami sebe. Od konca osemdesetih let so bila posamična obdobja resničnih prizadevanj, da bi profesionalni zgodovinarji bolečo preteklost spravili na neki minimalen skupni imenovalec, a zdaj že dolgo ni več tako.