Filozofinja dr. Spomenka Hribar je v predavanju Sprava in novi začetek najprej opisala tri predpostavke Mahničevega katolicizma, ki – da bi lahko delovale v smeri sprave – zahtevajo prevrednotenje: enačenje cerkvenega občestva z narodom, razumevanje Cerkve kot namestnice ( na mestu) Boga ter razumevanje ljubezni do bližnjega, ki je ljubezen le toliko časa, kolikor drugi misli kot mi. Temu ideološkemu okviru je bil, meni, zavezan tudi Rožman, ki je skušal strniti katoliško ljudstvo na temelju boja proti komunizmu. Rožman je imel veliko moralno in politično veljavo, nanj so se obračali tako levi kot desni, zato pri njem ne gre »le za osebno, temveč za funkcionalno odgovornost«. Njegova dobra dela – a ta je lahko počel kot škof, torej po funkcijski dolžnosti, »ne pretehtajo njegove funkcijske odgovornosti za ravnanje protirevolucijskih sil niti ne njegove soodgovornosti za državljansko vojno med drugo svetovno vojno«. Vaške straže so nastajale spontano, Rožmanova naloga pa je bila, da zanje posreduje pri okupacijskih oblasteh. Na tem mestu – ko je bil prvi človek ubit v imenu vere – je po mnenju Hribarjeve meja, ki ločuje pasivno od aktivne kolaboracije. Rožmanu se je tako zgodilo isto kot Partiji: obe strani sta nastopali v imenu vsega naroda, Cerkev v imenu Boga, Partija v imenu »objektivnih zakonov zgodovine«, zato o spravi ni bilo mogoče in tudi ni bilo govora. Sprava je danes po njenem mogoča le, če prenehamo z demoniziranjem mrtvih, s sovražnim brskanjem po zgodovini in detektiramo točke, ki so pripeljale do teh dogodkov. Obe strani morata najprej prepoznati in priznati napake pri sebi ter zanje ne kriviti drugih. Sami sebi morata tudi odpustiti. Opozorila je, da je vse do danes parlament suspendiral poskus sprejetja kakršnegakoli dokumenta o polpretekli zgodovini.