Z Aljošo iz kranjske Alteke, ki slovenski videotrg mesečno osveži s štirimi celovečernimi novostmi pornografskega značaja, in Daliborjem, šefom Zauder Filma, največje hrvaške producentske firme s tovrstno robo, ki na teritoriju bivše Jugoslavije med drugim distribuira tudi filme multinacionalk, kot so Private, Video Marc Dorcel in Gold Pictures, ter Hrvate razveseli s petimi naslovi mesečno, smo po letaliških koridorjih udarili strokovno debato na temo Slovenk v pornografski industriji. Mit ali resničnost? »Mit,« pravi Dalibor, ki ima za sabo že šest porničev domače produkcije. Zadnji, drugi iz serije Zauder Special, je pravkar prišel v prodajo. »Produkcija domačih porničev se preprosto ne izplača. Stroški so preveliki, prodaja pa navkljub splošnemu prepričanju, da gredo porniči, v katerih nastopajo naši sosedje, dobro v promet, strahovito nizka. In če se to na Hrvaškem ne izplača, se v Sloveniji še manj. Računati na to, da boš tak film prodal v tujini, kjer je trg preplavljen s tovrstno produkcijo in kjer vlada pošastna konkurenca, je absurdno.« Kot kažejo njegove izkušnje, so poglavje zase tudi domači modeli sami, ki še vedno mislijo, da lahko s porniči na lahek način zaslužijo veliko denarja. Tako slovenski kot hrvaški nadebudneži za seks pred kamero zahtevajo vsote, s katerimi lahko pri madžarskih agencijah najameš profesionalne modele po lastni izbiri. Preimenuješ jih v Slovenke, Hrvatice ali karkoli, posnameš film in imaš domač pornič. Iluzija deluje stoprocentno, pa čeprav v komercialnem smislu ni posebej rentabilna. Zakonitosti šov biznisa veljajo tudi v pornografski industriji. Veliki postajajo še večji, majhni pa vse manjši. Če se ne priključijo velikim, kmalu propadejo. Bankrotov in stečajev je v porno biznisu vse več. To pa zato, ker je vse manj velikih, ki bi majhne jemali pod svojo streho.