Lunin mrk je gotovo eden najlepših in predvsem izredno barvit nebesni pojav. Ko Luna zaide v Zemljino senco, ne izgine povsem, temveč se obarva rdeče. Senca ima namreč dva dela. Svetlejša polsenca kot nekakšen kolobar obdaja Zemljino temno senco. Na začetku mrka Luna najprej prečka polsenco in temu pravimo polsenčna faza. Ta del s prostim in astronomskih opazovanj nevajenim očesom le težko opazimo, saj Lunina ploskvica le neznatno potemni. Šele ko prične naša spremljevalka lesti v senco, se zdi, kot bi ji nekdo kos za kosom odgrizel obod. Ko je približno polovica ploskvice v senci, se na tistem delu prikaže tipična rdeča obarvanost, ki ob popolnem mrku oblije vso ploskvico. Sončevi žarki se pri prehodu skozi ozračje namreč lomijo in sipajo, v senco pa zaide predvsem rdeča svetloba. Zato ob popolnem mrku Luna ne postane nevidna, temveč le temnejša in rdeča. Obarvanost in svetlost Lunine ploskvice je od mrka do mrka različna in se lahko spreminja od svetlo rožnate do temno rdeče. To je posledica trenutnih vremenskih razmer na Zemlji, količine prahu v ozračju in še nekaterih drugih dejavnikov. Zaradi tega se barve in svetlosti mrka ne da napovedati. Najtemnejši so vidni tedaj, ko je v ozračju veliko prahu. Ko je leta 1991 izbruhnil vulkan Pinatubo, so bili Lunini mrki v tistem in naslednjem letu izredno temni.