Pomen komunikacijskih satelitov so kmalu zaslutili povsod po svetu in skupina enajstih držav je ustanovila prvo mednarodno organizacijo Intelsat. Ta je 9. aprila 1965 utirila prvi komercialni telekomunikacijski satelit Intelsat 1, ki je dobil vzdevek Early Bird (Zgodnja ptica). Ena lastovka še ne prinese pomladi - privabi pa desetine drugih lastovk, ki skupaj prinesejo pomlad. In res je na geostacionarni orbiti v nekaj letih zacvetela množica dvoperesnih marjetic - satelitov z dvema ploščama fotonapetostnih celic, ki z elektriko iz Sončeve svetlobe napajajo zapleteno elektronsko opremo. Ta skrbi za marsikaj: satelit se mora med letom počasi sukati okrog svoje osi, tako da Zemlji ves čas kaže isti obraz. Sončne celice se morajo sukati po svoje - tako, da so stalno obrnjene proti Soncu. Ko satelit zaide v Zemljino senco, energije s Sonca ni več - uporabiti je treba lastne zaloge iz akumulatorjev. Na geostacionarni orbiti ni več zraka, kljub temu pa se v satelit zadevajo mikroskopsko majhni delci oziroma vesoljski prah. Postopoma ga premaknejo iz njegove prave lege ali ga upočasnijo in s tem vzbudijo njegovo padanje. Če bi se satelit preveč premaknil, bi morali milijoni TV-gledalcev zapustiti sprejemnike in obrniti sprejemno anteno. Satelit ima zato zalogo goriva (500 do 1500 kg), ki napaja majhne raketne motorje. Ti ga lahko pospešijo, zavrejo ali zasukajo v poljubno smer. Gorivo je v teh višinah dragoceno, zato ga uporabljajo skrajno previdno - ko poide, je satelit neuporaben. Pri sodobnih satelitih zadostuje za 8 do 16 let.