Za ločitev med vzhodno, pravoslavno, in zahodno, katoliško cerkvijo, se običajno uporablja izraz »veliki razkol« ali shizma. Napetosti med obema cerkvama segajo do delitve rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del oziroma do selitve prestolnice iz Rima v Konstantinopel (Carigrad, prej imenovan Bizanc) v 4. stoletju. Kot druga prestolnica enotnega rimskega cesarstva, ki sta mu vladala dva cesarja, je leta 395 Konstantinopel, ko so Italijo in Rim začeli resno ogrožati t. i. barbari, postal edina prestolnica Vzhoda. Vzhod je ostal dedič klasičnega sveta, razmerje z Zahodom pa se je še posebej zaostrilo, ko so se papeži za podporo obrnili na nemško cesarstvo na zahodu in ne na bizantinsko cesarstvo na vzhodu. Napetosti so dosegle vrhunec leta 1054, ki velja za datum »velikega razkola«, ko je papež izobčil carigrajskega patriarha, cerkvi pa sta ekskomunicirali in anatemizirali druga drugo. Prepad med njima se je še poglobil leta 1204, ko so se križarji na četrti križarski vojni s prvotne poti osvobajanja Svete dežele pred muslimani preusmerili na Konstantinopel in oplenili mesto, v katerem je bilo za krajši čas (1204-1261) ustanovljeno latinsko cesarstvo. Križarji in z njimi latinski duhovniki so ropali in odnašali dragocenosti ter vzhodnjake prisiljevali, da priznajo papeževo oblast. S tem je prepad med vzhodno in zahodno cerkvijo kljub mnogim poskusom postal do danes nepremoščen. Leta 1453 so Turki osvojili oslabljeni Konstantinopel in za dolga stoletja zasedli skoraj celotno nekdanje bizantinsko cesarstvo. V zgodovinskih analizah pravoslavnih piscev je mogoče najti veliko razlag, zakaj poslednjega, ključnega udarca državi niso zadali tradicionalni muslimanski nasprotniki, ampak krščanski Zahod, in zakaj je po mnogih napadih Arabcev šele rimski cerkvi uspelo oslabiti Carigrad, ki je do takrat predstavljal nekakšen ščit krščanske Evrope. Te razlage segajo od občutka manjvrednosti zahodnjakov spričo dosežkov vzhodne kulture do težnje vodstva rimskokatoliške cerkve po nadvladi nad vzhodno cerkvijo.