Globlji pomen je dobila beseda v kontekstu krščanskega prepričanja o neskončnemu pomenu in pomembnosti posameznega človeka. Ta nova teža, ki jo dobi individualnost, prihaja od Jezusovih besed o neskončni ljubezni, ki jo goji Bog do vsakega posameznika. Tako kot se mali pastirček veseli, ko najde izgubljeno ovco, se veseli tudi Bog vsakega posameznega grešnika, ki se spokori, in rešitve tega posameznega človeka je bolj vesel kot devetindevetdesetih pravičnikov, katerim pokora ni potrebna (Lk. 15,7). Neskončna vrednost, ki jo daje božja ljubezen posamezniku, se v krščanstvu poveže z iz stare zaveze izvirajočo mislijo o nedotakljivosti človekovega življenja, ki je v Gen 9,6 utemeljena s človekovo bogopodobnostjo. K temu velja dodati še v zgodovinskem razumevanju človeške resničnosti utemeljeni krščanski nazor o enkratnosti človeškega življenja kot obdobja pričevanja in odločitve za večnost. Šele krščanstvo je Platonovo misel o nesmrtnosti duše strogo razumelo kot nesmrtnost individuuma, in sicer tako, da je zavrnilo Platonov nauk o ponovnem utelešenju in je nesmrtno dušo vezalo na enkratnost tega telesnega življenja. Glej k temu Avguštinovo izpeljavo o enkratnosti zdajšnjega življenja; De civitate Dei, X, 30. Nauk o predeksistenci duše je sicer zagovarjal Origenes - gl. H. Karpp, Probleme altchristlicher Anthropologie, 1950 (str. 191 ff., 208 ff.), sicer pa so ga večinoma zavračali; in to ne le v Tertulijanovi traduksianski antropologiji, ampak tudi v kreacianizmu Klementa Aleksandrijskega (prav tam. str. 96 ff., 114 ff.) in njegovih naslednikov, posebej pri Gregorju iz Nise (De opificio mundi 28, MPG 44, 232 B), ki je svoje odklanjanje predeksistence duše povezoval s kritiko preseljevanja duš. Sopripadnost telesa in duše, tudi z ozirom na Nus (prav tam., 13, MPG 44, 170 A), je že v drugem stoletju zagovarjala krščanska apologetika, najodločneje Atenagoras, ki je (De resurrectione 12) človeka v njegovi telesno-duhovni eno(tno)sti pojmoval kot samonamen, iz česar sledi, da ni neminljiva samo duša sama zase, ampak tudi človek v povezanosti nesmrtnosti duše in vstajenja telesa. Zato ni šlo samo za golo soglasje med dvema povsem različnima predstavama, ko je začelo krščansko mišljenje konec 2. stoletja krščansko vero v vstajenje razumevati kot izraz določenosti celotnega človeka za nesmrtnost.