Proklos iz Bizanca, ki je v poznem petem stoletju po Kr. prišel na čelo Platonove Akademije v Atenah, je bil kot večina novoplatonikov predvsem metafizik. Vendar se je v izgubljenem delu, katerega argumente podaja Simplikij, lotil obrambe Platonovega geometrijskega atomizma pred kritiko Aristotela in drugih. Platonu so denimo očitali, da se po njegovi teoriji zemlja ne more spreminjati v druga enostavna telesa, ker jo sestavljajo drugačni trikotniki kakor druge tri prvine.3 Proklos rešuje to opisano težavo tako, da poudarja razliko med čisto zemljo in snovmi, ki so ji le podobne. Pri čisti zemlji – tako trdi – ne vidimo, da bi se spreminjala v druge prvine: sama po sebi je nespremenljiva. Nasprotno pa se »zemlji podobne snovi spreminjajo, kolikor so pomešane z zrakom in vodo«. Toda Proklos Platonove izrecne nauke še preseže, zlasti v analizi sprememb, ki se odvijajo med drugimi tremi prvinami. Tu dopušča možnost (Platon je ni, vsaj eksplicitno ne), da lahko trikotniki, ki sestavljajo enostavna telesa, začasno bivajo v mirovanju. Sprememba zraka v vodo, denimo, se izvrši v dveh stopnjah; ko se trikotniki iz prvotnih oktaedrov zraka združujejo v ikozaedre vode, nekateri za trenutek obstajajo kot nekaj, kar ni niti ogenj niti zrak. Glede tega in drugih vprašanj Proklos razjasnjuje in prilagaja Platonove nauke. Vodi ga predvsem želja, da bi filozofa tolmačil in zagovarjal, vendar pri tem preseže golo razlago in z lastnimi argumenti poseže v debato med kvantitativno in kvalitativno teorijo snovi. Čeprav ne prispeva nikakršnih novih empiričnih dokazov v zvezi s problemom, v svojem delu Platonove teorije ne ponavlja, ampak jo dodeluje. Da se je razprava o fizikalnih problemih nadaljevala še v naslednjem stoletju, pričata dva komentatorja Aristotelovih spisov, poganski novoplatonik Simplikij iz Aten in kristjan Janez Filopon