Z izpodbijano odločbo je urad zavrnil prijavo znamke „DOOR TO DOOR“, v sliki št. ... z dne 27. 7. 2006. Iz obrazložitve je razvidno, da je urad dne 31. 12. 2006 v Uradnem glasilu, št. 2006/6 objavil prijavo znamke za storitve po Nicejski klasifikaciji sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ - MP št. 51/74 in Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK), razvrščene v razrede 35, 39, 41 in 42 NK. V zakonitem roku je družba A.A.A. d.o.o. iz B., ki je v tem upravnem sporu stranka z interesom, vložila ugovor zoper registracijo znamke, pri čemer je navedla, da imetnica prej registrirane znamke št. ..., ki je registrirana za storitve iz razredov 35, 39, 41 in 42 NK. Meni, da je prijavljena znamka podobna njeni znamki, storitve prijavitelja pa so enake ali podobne. Na podlagi ugovora in odgovora tožeče stranke je urad preveril utemeljenost navedb in ugotovil, da je ugovor utemeljen in da ne more registrirati znamke za prijavljena storitve, zato je na podlagi 70. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) izdal poziv z dne 3. 1. 2008, v katerem je tožečo stranko pozval, naj se izjasni glede razlogov, zaradi katerih urad znamke ne sme registrirati. Tožeča stranka je v odgovoru navedla, da znak njene znamke ni podoben znamki vložnika ugovora, saj meni, da je besedni del primerjanih znamk „door to door“, v prevodu „od vrat do vrat“, predstavlja generično oznako, ki se na trgu uporablja za storitve razvoza blaga, zato njena znamka in znamka vložnika ugovora pridobita zadostno razlikovalnost šele zaradi grafičnih kombinacij in oblikovnih rešitev, oblikovno pa sta videza primerjanih znamk tako različna, da ni nevarnosti zamenjevanja. Urad ugotavlja, da obstajajo zavrnilni razlogi iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL. Glede primerjave blaga znamk navaja, da imata znamki nekatere identične storitve in sicer storitev v zvezi s komercializacijo blaga (35 NK), prevoz blaga v cestnem prometu (39 NK), skladiščenje blaga; prekladanje blaga (39 NK), distribucija revij, časopisov, paketnih in drugih pošiljka (39 NK), založništvo (41 NK) ter kontrola kakovosti in količine blaga (42 NK). Ostale storitve tožeče stranke iz razreda 35 NK pa so podobne storitvam vložnika ugovora, in sicer je oglasna dejavnost storitev, ki je podobna storitvi komercializacije blaga, ki jo ščiti vložnik ugovora, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli so prav tako tesno povezani s storitvami komercializacije blaga vložnika ugovora. Pri presoji podobnosti znamk se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znamko v celoti, ob upoštevanju razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znamk. Urad ugotavlja, da je prijavljena znamka figurativna znamka, ki jo sestavlja besedilo „door to door“ v rumeno oranžni in črni barvi, na začetku besedila se nahaja podoba dveh stiliziranih ključavnic, ki ponazarjajo vrata oziroma ključavnico na vratih. Znamka vložnika ugovora je prav tako figurativna barvna znamka v zeleni in črni barvi. Besedilo je izpisano v posebnem grafizmu, kjer izstopa beseda „TO“, na njeni levi in desni strani pa se nahaja beseda DOOR. Dominantni del je tisti del znamke, ki lahko povprečnega potrošnika prijavljenega blaga oziroma storitve pritegne in zato praviloma tudi znamko „imenuje“ ali se nanjo „sklicuje“ravno po tem elementu. Pri besednih znakih, zlasti znakih, sestavljenih iz ene besede, pa je sama ta beseda dominantni del, saj imajo figurativni elementi običajno vlogo dekoracije, ali pa vlogo, da še bolj poudari ali razloži besedni del. Pri znamki vložnika ugovora imajo figurativni elementi (barve, črte, ki prekrivajo besedico „TO“, črne črte in podaljšana črna črta) izrazito dekorativno vlogo in je malo verjetnosti, da bi povprečni potrošnik zanemaril besedilo „DOOR TO DOOR“ in znamko prepoznal po figurativnih elementih. Enake ugotovitve veljajo za prijavljeno znamko. Dominantni del je besedilo „door to door“ in ne podoba dveh ključavnic, ki ima zgolj vlogo, da poudari besedilo, saj je ključavnica osnovni element vrat. Glede vizualnega vidika primerjave urad navaja, da je v znakih, ki vsebujejo tekstualni del, najbolj razlikovalni in dominantni del tekstualni del (sodba U 2161/2002 in I Up 672/2004). Urad je ugotovil, da gre črkovno gledano za popolnoma enako besedilo. Grafična upodobitev besedila je sicer različna, saj obstajajo razlike v figurativnih elementih, vendar mora celostna vizualna primerjava temeljiti na splošnem vtisu, ki ga primerjani znaki ustvarjajo. Prevladujoči element je besedilo „DOOR TO DOOR“, ta pa je znak, zato je možno zaključiti, da sta primerjana znaka kljub različnim grafičnim elementom v celoti gledano vizualno podobna. Glede pomenskega vidika primerjave urad ugotavlja, da imajo identični pomen. Pri pomenski analizi podobnosti je običajno najpomembnejša podobnost v besednem delu znaka. Primerjani znaki so sestavljeni iz enakega besedila „DOOR TO DOOR“. Gre za pomen, ki je razumljiv tudi za slovenskega potrošnika, saj pomeni „od vrat do vrat“, in v obeh primerih gre za enak pomen. Pomenska podobnost je takšna, da zaradi enakega pomena besednega dela lahko pride do zavajanja potrošnika. Pomensko gledano, grafični elementi nimajo drugega pomena, ki bi lahko spremenil celoten pomen. Glede fonetičnega vidika primerjave se prijavljena znamka in znamka vložnika ugovora izgovorita enako. Gre za identično besedilo, ki je fonetično gledano identično. Urad sklepno ugotavlja, da sta primerjana znaka v celoti gledano zelo podobna. Res je, da znamka prijavitelja vsebuje grafične elemente, ki je znamka vložnika ugovora ne vsebuje, vendar ob upoštevanju popolnoma enake izgovorjave in popolnoma enakega pomena dominantnih delov znakov, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjimi znamkami. Pri celostni presoji verjetnosti zmede vizualni, fonetični in pomenski vidiki nimajo vedno enake teže. Kadar se na primer proizvodi prodajajo v samopostrežnih trgovinah, v katerih si potrošnik sam izbere blago in se mora zanesti predvsem na vizualni vidik znaka, je vizualna podobnost na splošno bolj pomembna. V obravnavani zadevi, kjer gre za storitve, ki se samopostrežno ne kupujejo ali naročajo, postanejo ugotovljene vizualne razlike manj pomembne. Tožeča stranka navaja, da je besedni del znakov „DOOR TO DOOR“ generične narave, saj se uporablja za označevanje storitev razvoza blaga in da imajo grafični elementi dominantno vlogo. Urad meni, da če ima nosilna oziroma dominanta beseda določen pomen ali ustvarja določeno asociacijo, to ne pomeni, da zaradi tega ne more biti dominantni del oziroma generičnim ali opisnim elementom v znaku ni mogoče odreči razlikovalnosti (U 1237/2003, U 1356/2004, U 1914/2002). Dominantni del znamke je namreč lahko katerakoli beseda ali element, ki ima pomembno pozicijo v znaku, ki jo potrošnik lahko doživlja kot znamko. V danem primeru je besedilo „DOOR TO DOOR“ zaradi pozicije v znakih izstopajoče in dominantno, slovenski potrošnik, ki večinoma obvlada vsaj osnove angleškega jezika, bo verjetno razumel, da je besedilo znamke v prevodu pomeni „od vrat do vrat“ vendar je malo verjetno, da zaradi tega potrošnik v besednem delu ne bo „videl“ znamke. Grafični elementi imajo lahko večji razlikovalni učinek kot sam tekst le v primeru, če bi izražali kakšen poseben, drug pomen, kot pa sam besedilni del, zaradi česar bi bolj pritegnili povprečnega potrošnika. Ker opisani grafični elementi ne izražajo kakšnega posebnega drugega pomena, ampak nasprotno tekst le še bolj poudarijo, ali pa zgolj dekorativno učinkujejo, je upravičeno sklepati, da je besedni del dominantni del.