Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prijavo znamke "ROCKSTAR" št. ... za naslednje storitve iz razreda 41 po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: NK): organiziranje športnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne namene, postopek registracije znamke pa je nadaljevala za preostalo prijavljeno blago iz razreda 03 NK, 18 NK, 25 NK ter naslednje preostale storitve iz razreda 41 NK: storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje kulturnih prireditev, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v izobraževalne namene. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je dne 29. 4. 2005 prejela prijavo znamke "ROCKSTAR", ki jo vodi pod številko št. ..., in sicer za blago in storitve po NK, razvrščene v razrede 03, 18, 25 ter naslednje storitve iz razreda 41 NK: storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje športnih in kulturnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne in izobraževalne namene. V zakonitem roku je tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke, v katerem je navedla, da je imetnik prejšnje znamke skupnosti, št. ... "ROCKSTAR", od 1. 5. 2004 veljavne tudi v Sloveniji. Ugovor je vložila na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, saj meni, da so storitve iz razreda 41 NK pri izpodbijani znamki tako povezane z blagom iz razredov 32 in 33 NK pri njeni znamki, da bo povprečni potrošnik povezoval obe znamki, zato zahteva zavrnitev prijavljene znamke za storitve v razredu 41 NK. Prijavitelj znamke je v odgovoru na ugovor navedel, da kljub podobnosti znakov med blagom iz razredov 32 in 33 NK in storitvami iz razreda 41 NK ne obstaja takšna podobnost, da bi potrošniki znamki med seboj zamenjevali. Navaja, da se energijske in alkoholne pijače vsakodnevno ponujajo, oglašujejo in prodajajo na veliko različnih mestih, zato ne drži trditev, da se zanje uporabljajo isti tržni kanali in se reklamirajo na podoben način kot storitve iz razreda 41 NK. Prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da se energijske in alkoholne pijače prodajajo predvsem na koncertih, zabavah in športnih prireditvah, saj so na tovrstnih prireditvah v ospredju nastopajoči, občasno še sponzorji, ne pa organizator. Če bi se tožeča stranka imela namen ukvarjati s sponzorstvom ali celo organiziranjem prireditev, bi svojo znamko registrirala tudi za tovrstne storitve, česar pa ni storila. Predlaga, da tožena stranka ugovor zavrne in registrira prijavljeno znamko v celoti. Na podlagi ugovora in mnenja prijavitelja je tožena stranka preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da je le-ta delno utemeljen in da so za nekatere storitve podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Prijavitelj se ni izrekel o razlogih za zavrnitev znamke. Tožena stranka je opravila primerjavo znakov ter ugotovila, da je znak izpodbijane znamke identičen znaku znamke tožeče stranke, ter da sta oba prijavljena v obliki besede z običajnimi črkami. Tožena stranka je brez posebne in natančne analize vizualne, fonetične in pomenske podobnosti ugotovila, da je prvi pogoj za zavrnitev znamke na osnovi podobnosti (istovetnost ali podobnost znakov) izpolnjen. Nato je tožena stranka opravila še primerjavo blaga in storitev; navedla je, da v skladu s pravilom, ki ga je postavilo sodišče ES v primeru Canon Kabushiki Kaisha v. Metro Goldwyn-Mayer, po katerem sta podobnost med znaki in blagom ter storitvami odvisna kriterija, velja, da večja kot je podobnost med znaki, manjša je lahko podobnost med blagom in storitvami in obratno. Navedla je, da je znamka tožeče stranke registrirana za označevanje blaga iz razredov 32 in 33 NK, med drugim športnih oziroma energetskih pijač, medtem, ko prijavitelj želi s svojo znamko označevati med drugim tudi storitve iz razreda 41 NK, med katerimi je navedel tudi organiziranje športnih tekmovanj ter raznih predstavitev, namenjenih v športne namene. Pri blagu in storitvah ne moremo govoriti o istovrstnosti obojega, lahko pa govorimo o podobnosti oziroma o komplementarnosti blaga in storitev. O podobnosti lahko govorimo tudi v primeru, ko so blago in storitve del istega procesa, na primer tiskanje in tiskovine, nudenje brezalkoholne in alkoholne pijače, ipd., včasih pa govorimo tudi o komplementarnosti blaga in storitev, ko se oboji pojavljajo skupaj pri istem potrošniku, ne da bi bili sicer v neposredni produkcijski zvezi oziroma del istega procesa. V obravnavanem primeru tožena stranka meni, da obstaja verjetnost povezovanja imetnikov znamk, saj sta znaka primerjanih znamk povsem identična. Ker se z znamko tožeče stranke označujejo športne pijače, z istim znakom pa želi prijavitelj označevati organizacijo športnih tekmovanj in predstavitev v športne namene, je jasno, da bi povprečni potrošniki (predvsem športniki, športni delavci, pa tudi obiskovalci) povezovali imetnika obeh znamk, saj bi se s povsem istim znakom označevale tako pijače, kot organizator športnega tekmovanja oziroma športne prireditve. Na športnih tekmovanjih in predstavitvah v športne namene so namreč športne (energijske) pijače prisotne v veliko večji meri kot druge vrste pijač. Na drugovrstnih prireditvah predstavljajo precej manjši delež ali so celo bolj redke; veliko manj bo zato opazno, da se organizator prireditve predstavlja pod isto znamko kot proizvajalec pijač. Zato je tožena stranka prijavo znamke zavrnila za nekatere storitve, razvrščene v razred 41 NK, navedene uvodoma, za preostalo blago in storitve, razvrščene v razrede 03, 18, 25 in 41 NK pa nadaljevala postopek registracije prijavljene znamke.