Na vasi je bilo včasih vse precej bolj enostavno. Vsaj kar se pošte tiče. Vsi so poznali vaškega poštarja in on je poznal vse. Nič hudega, če je kdo Marjanu Kovšci razglednico pomotoma poslal na hišno številko 24, čeprav je stanoval na 42., ali če je kdo na računu za polaganje ploščic zamenjal vzporedni ulici. Pošta je (povečini) prišla naslovniku v roke. Običajno že naslednji dan.Nato so se ljudje začeli naseljevati v mestih v blokih. Ne samo, da je naraslo število ulic in številk, pojavile so se še številke stanovanj. Nato so poštni uslužbenci dobili rajone. Pa poštne številke. Celo več v posameznem kraju. In zdaj se je vmešala še tehnologija. Optični bralniki zdaj vaše ročno naslovljene pošiljke v manj kot sekundi preberejo, digitalno analizirajo in določijo pravo smer za usmerjanje pošiljke. Tudi zato je pravilno naslavljanje poštnih pošiljk postalo prava mala umetnost, ki jo v Sloveniji reguliramo celo zakonsko in s podzakonskimi akti. Ne glede na to, da običajna pošta s pojavom elektronske počasi, a vztrajno umira.Prvo pravilo pisanja poštnih pošiljk v Sloveniji je, da jih za notranji promet obvezno pišemo v latinici. Pisanje v drugi pisavi je dovoljeno izključno za pošiljke, namenjene v tujino, pa še takrat je dovoljena uporaba druge pisave le v primeru, da se ta uporablja v državi naslovnika. Tudi v tem primeru je sicer treba ime pošte in države napisati v latinici. In čeprav je dovoljeno tudi pisanje s pisanimi črkami, Pošta takšno obliko naslavljanja ocenjuje kot »neprimerno«, saj je mehansko težje berljiva, zato priporoča pisanje z velikimi in malimi tiskanimi črkami.Pomembno je tudi, v kakšnem vrstnem redu so na pošiljki zapisani podatki o naslovniku. V prvi vrstici naj bosta zapisana le ime in priimek naslovnika oziroma naziv podjetja, ki mu je pošiljka namenjena. Druga vrstica je namenjena zapisu ulice in hišne številke oziroma številki poštnega predala. Pomembno je poudariti, da se hišne številke in številke poštnih predalov pišejo brez vodilnih ničel, kar pomeni denimo Dunajska 1 in ne Dunajska 001. V primeru, da pošiljko pošiljamo poštno ležeče, v drugo vrstico zapišemo »poštno ležeče« oziroma »poste restante« za pošiljke v mednarodnem prometu. Zaradi lažjega odčitavanja na Pošti priporočajo, da med drugo in tretjo vrstico naredite manjši razmak. Tretja vrstica naj vsebuje podatke o poštni številki in nazivu pošte. Za poštne pošiljke v tujino je treba pred poštno številko zapisati ISO kodo države naslovnika (za Slovenijo SI) in vezaj. V primeru, da ima naslovnik posebno poštno številko, moramo v to vrstico zapisati njegovo lastno poštno številko in ne poštne številke kraja, v katerem se naslovnik nahaja. V mednarodnem prometu se uporablja tudi četrta vrstica, v katero zapišemo ime države naslovnika, najbolje v enem od svetovnih jezikov.V primeru računalniškega tiska podatkov naslovnika je najprimerneje, da so podatki zapisani s pisavo courier, arial ali times new roman velikosti od 10 do 12 slikovnih točk. Poudarjeni, podčrtani ali poševni tisk prav tako kot pisane črke velja za »neprimernega«, zato ga odsvetujejo. Prav tako je pri elektronskem tisku pomembno paziti, da je naslov na ovojnici natisnjen na pravo mesto, denimo vsaj centimeter in pol od spodnjega roba, kamor v nekaterih državah tiskajo posebno optično kodo za usmerjanje pošiljk med poštnimi enotami.Čeprav se zdi precej zapleteno (ker v resnici tudi je), je zapleteno z dobrim razlogom. Da ne bi pozdravov z morja dobili »ta tečni« sosedi in da vas ne bi kap, ker bi pomotoma dobili astronomski telefonski račun vašega soseda. a vasi je bilo včasih vse precej bolj enostavno. Vsaj kar se pošte tiče. Vsi so poznali vaškega poštarja in on je poznal vse. Nič hudega, če je kdo Marjanu Kovšci razglednico pomotoma poslal na hišno številko 24, čeprav je stanoval na 42., ali če je kdo na računu za polaganje ploščic zamenjal vzporedni ulici. Pošta je (povečini) prišla naslovniku v roke. Običajno že naslednji dan.