Dragi tajkuni, fašisti, ostali šminkerji, darkerji, antiglobalisti, pešci, šoferji, bodoči svetniki, pustolovci, soprogi, soproge, pomembni in nepomembni, dame, skromneži, povzpetniki, turisti z vplačanimi počitnicami v Nepalu, Indiji, Maldivih, klošarji, na odprtje razstave hiteči, new agerji, anarhisti, postopači, čisti, umazani, dišeči, smrdljivi, potrebni, potešeni, učeni, nepismeni, kul, poteči se, zlobni, dobri, močni, šibki, težki, leni, hitri, gibki... Kje ste bili in kaj ste počeli minuli petek, ko se je ulilo? Ko je monsunski naliv obiskal Ljubljano. Ga ovohavali z balkona? Čakali, da mine z naključneži pod kakim nadstreškom? Tudi ni slabo. Nič ni moglo biti slabo. Obtičiš z nekom, ki ga ne poznaš. Končno. In govoriš. Ker slej ko prej nekdo nekaj zine. In ti nazaj. Kot na primer klošar lepotici: »Sm mislu, da mate ribe rade vodo.« Manjši odklon od osnovne teme; navkljub rašomonskim razmeram to vseeno ni bil naj poskus minulega tedna. Ker naj poskus minulega tedna je bil vseeno, ko je stari šarmer gospod Karlo med ogledom tekme Špancev pri gospodični, ki je bila več kot očitna Japonka, poskusil z: »Are you maybe from Spain?« Ampak kak dež, a?! To so resda časi, ko je deplasirano očitati lastnikom mercedesov, da si zgolj podaljšujejo falus, in enako deplasirano trditi, da znaš, če namakaš noge v Ljubljanico in ješ sendvič s posebno, zagotovo bolj uživati v življenju, kot če s seksi primerkom človeške vrste poleg sebe spokojno ležiš na zasebnem otoku. Govoričenje, da je življenje sestavljeno iz malih radosti, je nemalokrat poceni demagogija, da je raja, ki nima za kaj več, vsaj besno samozadovoljna. Vendar je bil pa ta petkov naliv enkraten in nekupljiv univerzalen žur. Velika radost. Darilo. Zastonj. Za vse. Ob ravno pravem času. V petek proti večeru, ko se je delavnik za večino končal, pri čemer se ob temle veseljačenju pač vnaprej opravičujem osebkom, ki jim je moča morda usodno grdo zasukala življenje. Tudi to je mogoče. A vsakemu svoje. Sam sem ga dojel kot priložnost prve kategorije, ki jo je bilo treba zgolj izkoristiti. Šel sem direktno vanj. V pol minute sem bil popolnoma moker. Vrhunsko: »Zalil me je plaz vode izpod koles avtobusa. Ma d'best,« mi je svoj klimaks opisala frendica. Ni kaj dodati. Nepopisno zelo me razveseli, ko se v tem našem mestecu narava razpištoli bolj očitno, kot se običajno. Ko nastopijo neškodljivo izredne razmere. Tudi zato pa ne razumem povsem razprav, kakršna je bila minuli četrtek na Trenjih na temo hujšanja, debelosti in estetskih vzorov, ki se je logično dotaknila tudi psihičnih motenj, ki so podlaga za bulimije, anoreksije in ostala samonespoštovanja. Ne razumem zato, ker je bilo v tisti oddaji tako prekleto malo omenjena prav narava, spoznavanje in doživljanje le-te kot po mojem edino resno izhodišče za psihično stabilnost človeka. Za spoštovanje in samospoštovanje. Na primer doživetje popolne teme in zavedanja, da stvari ponoči v bistvu niso drugačne, kot so podnevi. Točno tam so. Samo ne vidi se jih. Z drugimi besedami. Če je največje mesto v deželi tej Ljubljana, v tem mestu res nisi prisiljen biti ujetnik mesta. Vsaj zaenkrat še ne. Razne gmajnice in mlake so na dosegu parih minut.