V prejšnji zbirki Pagode na veter se je pesnik odrekel družbeni angažiranosti, med drugim tudi s priznanjem, da ga politika ne zanima. Na ta način je postavil protiutež strogi jančarjevski drži, ki poziva k intelektualnemu prebujenju. Razumljivo, da je najprej pesnik tisti, ki bo temu oporekal in se bo tendenčnosti odrekel z vso pravico, saj je to lahko njegovemu ustvarjanju tudi v prid. Sploh če je navdahnjen z vzhodnjaško mistiko in rockovsko glasbo, kot npr. Škrjanec, torej z motivi, ki se gibljejo v bližini new agea. Tokrat je pesnik šel še dlje s svojim uporništvom, ne zanima ga niti vremenska napoved, kot pravi v svoji pesmi Drevesa. Namesto da bi naravo opazoval od daleč, prek televizijskega ekrana, se raje z njo zliva v neposredni bližini in jo lahko občuti na lastni koži. Spoznava jo z vsemi čutili, bodisi tako, jo dojema kot impresijo, ji prisluhne ali pa se je naužije z vonjem in okusom. Ni naključje, da ga poleg rockovske in reggae glasbe navdihuje tudi klasični minimalizem Erika Satieja, saj se Škrjančeva estetika napaja iz podobnega studenca. Poezija zažari v še večji popolnosti, ko se sredi idilične narave pojavi ženska, skrivnostna spremljevalka Škrjančeve poezije. Ženska je precej fetišistično obarvanaü pesnik jo občuduje v različnih oblačilih in jo veže na prispodobe, ki poudarjajo njeno telesnost: visoka ženska v dežnem plašču; ženska v lahkotni laneni obleki; potemnele prsi ženske z bradavicami kot zrelo grozdje; ženske v krvavo turkiznih kopalkah; ženska s pogledom naveličane želve; v beli, beli obleki se je nagnila skozi okno in z roko otipala zrak. Fetišistično usmerjeno erotiko je mogoče opaziti tudi v mnogih drugih primerih, zlasti tam, ko nastopajo motivi hrane in z njo povezanih ritualov: Čpodajam ti kos lubenice, da potem pljuvaš peške med prodC s (otok).