Razmišljanje o predstavi Duh resnice v režiji Roberta Prebila, ki je nastala po istoimenski literarni predlogi Andreja Grabarja, postavlja pred pisko/pisca izjemno nehvaležno nalogo, saj je zanjo treba imeti posebno afiniteto do new agea in njemu podobnih življenjskih filozofij, ki naj bi v svetu brez stabilnih in jasnih temeljev posameznika pripeljala do uzrtja smisla življenja. Predstava, ki se je je Prebil lotil s še petimi igralci, je namreč namenjena izredno specifičnemu občinstvu, ki svoj odgovor, žal, še vedno išče v new ageu. Se pravi, da je zanje svet, v katerem živimo, s svojo relativnostjo pojma resnica prehud šok, zato si morajo za preživetje skonstruirati svoj lastni sistem resnic, ki jih bolj ali manj brez pretresov pripelje na konec, kjer jih čaka obljubljena odrešitev.