Občutki so krasni, vsaj tiste pol ure motor sploh ne gre na živce, niti na sopotnikovem sedežu, kjer sta izpuha še posebno blizu. Motor pogleda na cesto ne ovira kaj dosti, zdelo se je, da bo huje. V resnici pa je boljše: nekaj takšnega je, kot pilotirati staro letalo z zvezdastim motorjem, no, ali pa dosti bolje, kot je ciljati nasprotnike skozi Mercedesovo zvezdo – kar tudi ni od muh. Vsaj prvi trenutek je še najmanj všeč to, da tudi zavore niso več servo (ampak bi bilo mogoče, pravi Niko) in zahtevajo dosti več moči, kot pričakuješ. Potem ti celo to postane všeč, saj je odmerjanje natančnejše. Glede vožnje nimam pripomb, je doživetje. Vrača se tiha želja, da bi me videli in občudovali, ki se je zdela že desetletje dokaj uspešno zdravljena. Imel bi takšno dino, samo vratca, vsaj izrez naj mi naredijo, pa višji vetrobran. Izstopanje spet kolnem, in ga kolnem znova in znova, ko fotografirava dino v vožnji, jaz pa vstopam in izstopam z blatnimi čevlji in opremo v rokah. Štirikolesnega pogona in reduktorja nisva preizkusila na terenu.