Kmalu po Engelsovi smrti je v delavskem gibanju marksistične smeri nastal razkol, ko je Nemec Eduard Bernstein zahteval revizijo Marxovega nauka in upoštevanje Kantove etike in kriticizma. Zanj je bil socializem le etična ideja, ki jo bo delavstvo uresničilo z moralnoetičnim izpopolnjevanjem, ne pa z razrednim bojem in revolucijo. Nemška socialna demokracija in druga internacionala sta njegov nauk deklarativno sicer obsodili, sicer pa vodili vse bolj reformistično in oportunistično politiko. Med zagovorniki Bernsteinove revizije so bili tudi nekateri socialisti na Slovenskem (zapiskarji). V tem času se je v Evropi vedno bolj razraščal militarizem in druga internacionala si je proti njemu zelo prizadevala, kar pa se je 1914 pokazalo predvsem kot stvar na papirju, ne pa v miselnosti. Že na kongresu v Zürichu 1893 je druga internacionala sprejela stališče, da bodo njeni predstavniki v parlamentih, (bili so že v desetih državah) glasovali proti vojnim kreditom. Kongres v Baslu 1912 je to le še potrdil. Kongres v Londonu 1896 je sprejel protikolonialistično stališče in priznal pravico samoodločbe narodov, ki pa je bilo oblikovano precej nejasno, saj predstavniki velikih narodov in enonacionalnih ali centralističnih vodenih držav niso kazali nobenega pravega zanimanja za uveljavitev nacionalne identitete malih narodov in tudi ne za njihove narodnoosvobodilne težnje. Prav zanemarjanje pomena narodnega vprašanja na račun mednarodne delavske solidarnosti je precej pripomoglo h katastrofi 1914.