Tako kot v vsej Evropi so trideseta leta tudi v Sovjetski zvezi prinesla (ponovno) odkritje človekove subjektivnosti, novo romantiko. Seveda se je ta zasuk začel najavljati že v leninizmu, še posebno potem, ko so marksizem začeli propagirati kot »zmagovito ideologijo proletariata«, ki naj bi premagala »dekadentno ideologijo buržoazije«. Namesto kot kritiko ideologije so marksizem s tem začeli oznanjati kot ideologijo, oziroma, natančneje, marksizem je ostal ideološkokritičen, obenem pa so ga razumeli kot ideologijo. Iz tega so se porodile za Stalinov čas značilne formulacije, kakršna je na primer tale: »Zgodovina se giblje v skladu z zmagovitim naukom Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina.« Nauk o materialni determiniranosti zgodovine je s tem prešel v nauk o tem, da je treba determinirati zgodovino samo. Že Lenin je rekel: »Marxov nauk je vsemogočen, ker je resničen.« V tem geslu, s katerim je bila okinčana večina sovjetskih mest, povsem odprto stopa na plan bistvo zasuka, ki ga je izpeljal Lenin: z ortodoksno marksističnega gledišča namreč velja obratno, Marxov nauk je resničen, ker zmaguje, tj. ker ustreza objektivni, na materializmu temelječi logiki zgodovine. V tem oziru lahko leninizem in stalinizem veljata za docela idealistična. Še do nedavna je bilo mogoče v sovjetskih učbenikih prebrati, da zgodovino določajo velike ideje, med katerimi je največja Marxov nauk o materialni determiniranosti zgodovine – misel, ki seveda lahko spravi v zadrego le tistega, ki mu sovjetsko dialektično mišljenje ni dovolj domače.