Freud pripada sodobnemu svetu, saj je kljub temu, da se ni mogel popolnoma ogniti prepričanju o točno določeni in nespremenljivi naravi človeka, ponudil orodja za boljše razumevanje izvora človekovega ravnanja in s tem tudi za preučevanje zavednega ravnanja v racionalnih procesih. Za zgodovinarja je pomembnost Freuda dvojna. Najprej je treba poudariti, da je dokončno pokopal staro zablodo, da so motivi, na podlagi katerih ljudje trdijo oziroma mislijo, da so ravnali, primerno pojasnilo njihovih dejanj. To je precejšen dosežek, čeprav bi bilo treba po drugi strani trditve nekaterih navdušencev, da je z metodami psihoanalize mogoče osvetlili ravnanje velikih mož zgodovine, jemati cum grano salis. Postopek psihoanalize temelji na izpraševanju pacienta, ki ga preučujemo, toda mrtvih ne moremo izpraševati. Omeniti pa velja tudi to, da je Freud z utrditvijo Marxovih naukov spodbudil zgodovinarja, da se zazre vase in se zamisli nad svojim pisanjem. Tu gre predvsem za motive, ki so morda skriti in so usmerjali zgodovinarjevo izbiro tematike ali obdobja pa tudi izbiro in interpretacijo dejstev, za nacionalno in družbeno ozadje, ki je določilo njegov zorni kot, ter za predstavo o prihodnosti, ki je oblikovala njegovo predstavo o preteklosti. Po Marxu in Freudu zgodovinar ne more več razmišljati o sebi kot o osamljenem posamezniku zunaj zgodovine in zunaj družbe. Živimo v obdobju samozavedanja in zgodovinar se zaveda in se mora zavedati svojega početja. Prehod k temu, kar sem označil za sodoben svet in se nanaša predvsem na širitev področja delovanja in moči razuma, še ni pri koncu. Del revolucionarne spremembe je, ki zaznamuje svet 20. stoletja. Poskušal bom preučiti nekatera glavna znamenja tega prehoda. Naj začnem z ekonomijo. Do leta 1914 ni skoraj nihče izzval prepričanja o objektivnih ekonomskih zakonih, ki so usmerjali ekonomsko ravnanje ljudi in narodov in ki so jih ti mogli