Proti koncu 19. stoletja so v caristični Rusiji Marxovi in Engelsovi spisi pridobivali vse večji vpliv; sprva sicer še ne med delavstvom, ki so mu bili pravzaprav namenjeni, temveč med intelektualci. Eden od teh je bil Vladimir Iljič Uljanov, imenovan Lenin (18701924). Od študentskih let naprej se je ukvarjal z Marxovim naukom in spoznal, da za zaostalo Rusijo ni najbolj uporaben. Torej je moral marksizem spremeniti tako, da se je ujemal z ruskimi razmerami. Tako ni bilo več nujno, da se socialistična revolucija začne v visoko industrializirani, kapitalistični deželi z razredno zavednim proletariatom; lahko bi izbruhnila tudi v malo razviti deželi, se od tam razširila na druge države in tako zajela ves svet. V ta namen pa bi bila potrebna strogo organizirana "kadrovska" stranka poklicnih revolucionarjev, ki vodijo proletariat in med ljudstvom skrbijo za ustrezno zavest. Le ta stranka lahko odloči, kdaj je napočil primeren trenutek za revolucijo. Tudi potem, v prehodni fazi iz socialistične v komunistično družbo, mora partija ohraniti vodstvo in ljudstvo zaščititi pred revoluciji sovražnimi, reakcionarnimi silami.