Umevanja časa Kljub temu bi bilo kratkovidno, ko bi verjeli, da so narodi kot zamišljene skupnosti nastali na ruševinah religijskih skupnosti in dinastičnih kraljestev in jih preprosto zamenjali. Med propadanjem svetih skupnosti, jezikov in vladarskih hiš so se dogajale temeljne spremembe v načinu umevanja sveta, ki so bolj kot kaj drugega povzročile, da si je bilo mogoče »misliti« narod. Da bi si bolje predstavljali te spremembe, je koristno pomisliti na vizualne reprezentacije svetih skupnosti – na reliefe in vitraže v srednjeveških cerkvah, slike zgodnjih italijanskih in flamskih mojstrov. Za te reprezentacije je značilno nekaj, kar je zavajajoče podobno anahronistično sodobnemu oblačenju. Pastirji, ki so zvezdi repatici sledili k jaslim Kristusovega rojstva, so na las podobni burgundskim kmetom. Devica Marija je upodobljena kot hči toskanskega trgovca. Na številnih slikah se vidi naročnik dela, kako v meščanskih ali plemiških oblačilih kleči v poklonu skupaj s pastirji. Kar se nam danes zdi neskladno, je bilo očem srednjeveškega vernika povsem naravno. Srečujemo se s svetom, v katerem je bilo oblikovanje zamišljene realnosti pretežno vidno in slušno. Krščanstvo je utrjevalo svojo univerzalno obliko v miriadah različnosti in posebnosti: v tem reliefu, onem vitražu, pa spet s to pridigo, tisto bajko, ono moraliteto in tole relikvijo. Medtem ko je bil vseevropski latinsko pišoči kler temeljna prvina oblikovanja imaginacije krščanstva, ni bilo posredovanje njegovih koncepcij nepismenim množicam z vizualnimi in slušnimi stvaritvami, ki so bile vedno osebne in partikularne, nič manj pomembno. Skromni župnik, čigar napake in slabosti so bile znane vsem, ki so se udeleževali njegovih maš, je bil vendarle direktni posrednik med župljani in Bogom. Takšno soočanje kozmično-univerzalnega in tuzemsko-partikularnega je pomenilo, da se bo krščanski imperij, pa naj je bil in se zdel še tako ogromen, različno manifestiral v različnih okoljih, drugače na Švabskem kot v Andaluziji, a vedno kot odsev te ali one skupnosti same.