Za to pesniško-zgodovinsko strukturnost tudi velja vprašanje: kakšno je razmerje med anagogičnostjo in sinagogičnostjo, torej kateri je odnos med logiko in vero, med pametjo in čustvom, med glavo in srcem, med določitvijo in odločitvijo, med svetom in osebo...? Odgovor na to vprašanje je vsakokrat optimalno takšen, da je razmerje pesniško-posebno, zato je takšno razmerje tudi sam ustvarjalni odnos, po katerem so pesmi sploh nastale in kakor jih je bil avtor razvrstil v zbirko. Še določneje glede na zgodovinsko judovsko strukturnost to obenem pomeni, da je Premk posegel z zbirko Masada v občo zgodovino in da pozna verske predpise judovstva, tako deset božjih - pesniško interpretativnih - zapovedi ali obe tabli postave, dani Mojzesu, ter vsaj tri stara obdobja: antično obdobje judovstva od začetka zgodovinske dobe z vselitvijo v Kanaan (v 13. in zgodnjem 12. stoletju pred Kristusovim rojstvom), nato v dobi sodnikov (1250 do 1050. leta pred Kristusovim rojstvom), v Salomonovi državi in obeh ločenih kraljestvih, to je v kraljestvu Juda in kraljestvu Izrael, potem prek asirske (722. leta pred Kristusovim rojstvom), babilonske (586. leta pred Kristusovim rojstvom) in perzijske sužnosti vse do helenizma in prvih stoletij po diaspori; v tej starožitnosti se Premk navezuje na pesniško personifikacijo sinagoge in menore; nedvomno je pri Premku mogoče najti določne odmeve tudi na srednjeveško razdobje, kjer pa so slišni glasovi obredov, znanih iz tore in časovno iz hanuke, to je iz posvečenja ali v praznični osemdnevni spomin na novo posvetitev jeruzalemskega templja decembra 164 za časa Jude Makabejca, z osemlučno svetilko in z glavno lučjo - šamaš, v novejši dobi pa devetoramen svečnik, podoben menori. To pa zdaj pomeni prej, da je Premk lahko slovenski pesnik judovskega rodu, ne pa judovski pesnik slovenskega rodu. Judovska tematika v Premkovi zbirki Masada dandanes ni izraelska, ampak je občečloveška, in ko bi bil Premk izraelski pesnik, torej pesniški "božji bojevnik" (z Jakobovim častnim imenom, ko je premagal angela), bi v hebrejskem jeziku izpovedoval tradicijo judovskih starožitnosti in izročila, saj se je po letu 1948 izselilo iz bivše zvezne komunistične proletdiktaturne države v Izrael, to je v Medinat Jizrael, okoli 8000 Judov. Že v razporeditvi ciklov na dvanajst dni kaže Premk navezanost na zvezo dvanajstih izraelskih rodov, ki so častili, Jakobovi sinovi, enega Jahveja, soočeno pozneje v krščanski tradiciji z dvanajstimi apostoli, prav tako še na zodiak, manj pa na dvanajst volov, na dvanajst vetrov, na dvanajst malih prerokov, na dvanajst biblijskih tiranov in dvanajst biblijskih junakov, na dvanajst bogov grške mitologije ali na dvanajst Heraklovih junaških del... Premkov pesniški zgodovinski spomin govori torej o Izraelcih, pa tudi od dobe očakov naprej z mitološko patriarhalnostjo prek znanega Eksodusa, še z odmevom, da se je s Savlom začela doba kraljev in da je David združil vso Palestino, osvojil kanaansko zaznamovani Jeruzalem in premagal Filistejce ter da je njegov v miru vladajoči modri sin Salomon zgradil znameniti tempelj...; v zbirki Masada je mogoče najti zgodovinske odmeve, določneje, da se je Izrael razcepil 926 pred Kristusovim rojstvom v Judejo in severno državo, ki so jo 722. leta pred Kristusovim rojstvom uničili Asirci, južno državo Judejo pa je kralj Josija versko obnovil leta 621 pred kristusovim rojstvom, to pa je razdejal leta 597 pred Kristusovim rojstvom in dokončno uničil 586. leta pred Kristusovim rojstvom babilonski absolutist Nebukadnezar, ki je osvojil Jeruzalem in odgnal večino Izraelcev v babilonsko sužnost; nedvomno je mogoče najti v Premkovi zbirki Masada še odmev, da so se po letu 538 pred Kristusovim rojstvom začeli Izraelci vračati iz babilonskega jetništva, da so ustanovili svečeniško državo, zgradili nov tempelj ter se začeli imenovati Judje oziroma Židje. Pesnik prosi vendarle angela, naj mu personificiran služi kot sporočilna oseba ali glasnik vse zbirke Masada, da bi se spev izzvenel ne zgodovinsko, temveč v etični drži.