Johann Kepler (27. 12. 1571 do 15. 11. 1630) je bil znan nemški astronom. V mladosti je zbolel, zato ni bil sposoben večjih telesnih naporov. Študiral je teologijo, vendar pa so njegovi učitelji kmalu spoznali, da ima velik talent za matematiko. Hitro se je oprijel Kopernikovih naukov. Opustil je bogoslovje in se predal astrologiji, iz katere je skušal narediti resnično znanost. Upal je, da bo z njo razjasnil svetopisemske skrivnosti. Stvarjenje naj bi se po njegovem zgodilo leta 3992 pr. n. š. Kasneje se je svoje zasvojenosti z astrologijo nekoliko sramoval. Nekaj časa je predaval v Gradcu in kasneje še v Pragi, kjer je nasledil Tycha Bracha. Nasledil je tudi njegove neprecenljive zapiske z mnogimi podatki, denimo o navideznem gibanju Marsa. Lotil se je ustvarjanja podobe o vesolju, vendar je bil nagnjen k mističnim zamislim -- trdno je verjel v glasbo sfer. Opazen je bil tudi vpliv Platona, ki je pisal o peterih pravilnih telesih. Lotil se je teorije o pravilnih poliedrih, zanjo porabil veliko časa in na koncu spoznal, da ni na pravi poti. Začel je preučevati gibanje Marsa po elipsi in ugotovil, da se rezultati ujemajo s Tychovimi podatki. Nadalje je ugotovil, da se tudi drugi planeti gibljejo po elipsah, v enem izmed gorišč pa se nahaja Sonce. Leta 1609 je objavil knjigo »Astronomija nova« in od takrat vemo za I. Keplerjev zakon. V isti knjigi je podal tudi II. zakon, iz katerega sledi, da se planet giblje toliko hitreje, kolikor bliže je Soncu. Keplerjeve elipse so ovrgle načela grške astronomije, ki je zagovarjala krožno gibanje in nebeška sfere. Prizadeval si je, da bi na novih temeljih pojasnil, zakaj ostajajo nebesna telesa na orbitah. Jasno mu je bilo, da vpliva na njihovo gibanje Sonce, vendar je podal veljavno razlago šele Newton. Leta 1619 je Kepler izdal novo knjigo, v kateri je bil med mističnim pleteničenjem skrit zakon, po katerem so kvadrati obhodnih dob planetov sorazmerni s kubi srednjih razdalj od Sonca. Kepler si je sicer nekaj časa dopisoval z Galilejem, vendar ta ni cenil njegovih zamisli. Prišel pa mu je v roke eden Galilejevih prvih teleskopov; z njim je odkril Jupitrove lune in jih krstil za satelite. Ukvarjal se je tudi z optiko teleskopov in mikroskopov ter na tem področju dal pomemben prispevek. Ves čas je tudi dopolnjeval tablice planetnih gibanj, ki so temeljila na Tychovih opažanjih in na teoriji elipsastih orbit. Pri tem je uporabljal Napierove logaritme, s čimer jih je kot uporabno matematično orodje vpeljal v astronomijo. Izračunal je tudi čas prehodov notranjih planetov, Merkurja in Venere, prek sončne oble. Omenimo še zgodbo »Somnium«, v kateri opisuje moža, ki je v sanjah obiskal Mesec. Opisal je površje tega Zemljinega satelita, kakršno je v resnici, zato to delo lahko štejemo za prvi primer prave znanstvenofantastične zgodbe, ne pa zgolj za navadno fantazijo.