Večino teh simbolov in obredov HDZ in hrvaške države osebno določa predsednik Tuđman. On je bil kot starejši gospod in zgodovinar vselej obseden s tradicijo, miti, tisočletno zgodovino Hrvaške in iz tega vrednostnega sistema so oblikovani praktično vsi hrvaški rituali in simboli. Zanimivo vprašanje je, kateri izmed teh simbolov bodo preživeli njegovo osebno oblast in kateri oblast HDZ. Empirično sem to raziskoval in prišel do zanimivih sklepov. Na primer obred držanja roke na srcu med igranjem državne himne, ki ga je uvedel HDZ, je vzet iz najbolj demokratične tradicije danes v svetu, iz ZDA. Prav zato ker je predsednik Tuđman nasilno vztrajal na prakticiranju tega obreda, ga je javnost začela zavračati, tako raziskave kažejo, da je 75 odstotkov ljudi proti temu, da se ta obred zadrži tudi po predsedniku Tuđmanu. Po drugi strani imate nasprotno situacijo pri imenu za nacionalno valuto. Kuna je bila ob uvedbi zelo kontroverzno ime, saj ga je del javnosti povezoval z NDH, katere valuta je bila prav tako kuna, vseeno pa je zaradi njene stabilnosti v zadnjih šestih letih prebivalstvo ne povezuje več z NDH, pač pa z dejstvom, da gre za dober denar. To, da je 70 odstotkov prebivalstva za ohranitev njenega imena, dokazuje, da je hrvaška javnost zelo pragmatična, ta pragmatizem pa bo privedel do tega, da bo večina ikonografije in obredov po vsej verjetnosti odvržena. Ostali bodo le redki obredi, recimo obred »oltarja domovine«, ki je eden od delov strategije HDZ uporabljati religiozne simbole v lastni politiki. Najprej se je želel razglasiti za krščanskodemokratsko stranko, potem je sprejel ustavo, ki jo je poimenoval božična, potem je organiziral prvo vojaško akcijo za veliko noč, zdaj bi želel organizirati naslednje volitve za božič, s čimer bi volitve postale »božične«, ima »oltar domovine«, politično je skrajno izkoristil oba obiska papeža v Zagrebu itd. V tej tradiciji bi bilo »oltar domovine« po odhodu HDZ treba zavreči, toda če je že postavljen, obstaja neke vrste diplomatskega obnašanja, bo verjetno ohranjen. Dinamo je verjetno najmočnejši vir iracionalnosti pri samem predsedniku Tuđmanu. Kot je nekoč imel najmočnejšo podporo med Dinamovimi navijači, Bad Blue Boys, tako so mu oni v smislu masovne energije danes največji sovražniki. Lahko bi rekli, da bo ta njegova trdoglavost (v tem, da ne dovoli vrnitve imena Dinamo, kot tudi v tem, da navijačem odvzemajo šale, zastave, prepovedujejo pa jim tudi peti Dinamove pesmi) kriva, da bo na naslednjih volitvah oblast izgubil prav v Zagrebu.