Papa Ratzi ne more iz svoje kože. Ali pa morda noče. Namreč, z znanostjo se spopada tam, kjer vnaprej izgubi. Predvsem pa se v boj spušča po nepotrebnem. Ali pač ne? Kot že mnogi cerkveni dostojanstveniki pred njim se je spustil na področje relativizacije Darwinove razvojne teorije. Ko sem se pred meseci zapletel v bizarno polemiko z »medijskim patrom« Petrom Lahom, v kateri sva se oba sklicevala na argumente, a imela o tem pojmu različne predstave, nisem mogel razumeti, kako lahko izobražen človek v začetku tretjega tisočletja izpelje takšno argumentacijo relativizacije evolucijske teorije, kot jo je on. Pater Lah izpeljuje takole: Darwinov nauk pojasni razvoj, ne more pa pojasniti, od kod človeku njegov duh in razum, njegova moralnost. In to »argumentira« z izpeljavo, da se je človek »postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakor koli 'poniževali' drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega.« Jasno je, da si s tako izpeljavo sam natakne argumentacijsko zanko. Namreč, kdaj pa bi naj bilo tisto »enkrat«? Je to bil šele homo sapiens, ali pa že homo habilis, ki je pred več kot dvema milijonoma let začel izdelovati prva bifacialna orodja in orožja ter s tem zavestno prelisičil zunanjo in lastno naravo? Je morda bog po lastni podobi »ustvaril« neandertalca, o katerega duhovnosti priča vse več artefaktov? To vdihovanje duše je trajalo stotisoče let. Ali pa duhovnost ni povezana s predpostavko duše. Duhovna bitja brez duše bi bila konkurenca človeku kot božjemu izdelku. Ampak to zagato zdaj lažje razumem. Je univerzalna in neizogibna. Zato tudi papež Ratzinger ni prišel kaj dlje kot pred njim Pij XII. ki se je pod pritiskom znanstvenega razvoja in argumentacije s svojo encikliko Humani Generis leta 1950 zatekel v dualnost telesa in duha: da biologi in antropologi lahko s svojimi metodami pojasnjujejo in morda pojasnijo izvor in razvoj telesa, duša pa je neposredna božja stvaritev. Problem je dvojen. Prvič, kot rečeno, je preveč dokazov, da je duhovnost nastajala postopoma in bila jasno nakazana že pred homo sapiensom, in drugič, s samo idejo dualnosti duše in telesa prihaja v nasprotje s cerkveno predstavo enovite in enkratne pojave človeka. Če bi bilo tako, bi si lahko nastanek človeka predstavljali po »sadjarsko«: v divjo rastlino z zarezo vsadimo cepič in jo kultiviramo. Nadvse bogokletno!