Če se ne motim, zagovarjate globalno ohlajanje v bližnji prihodnosti in ne segrevanja. Bi lahko razložili to svojo stališče? Najprej me je zbodlo v oči dejstvo, da je kar trideset tisoč raziskovalcev podpisalo Oregonsko peticijo, v kateri nasprotujejo propagirani histeriji okrog antropogenega izvora podnebnih sprememb. V peticiji je zapisano, da imajo tisti raziskovalci, ki zagovarjajo drugačno resnico, kot je Al Gorova hipoteza, težave v službi ali pa službo celo izgubijo. Zanesljivo pa ne dobijo sredstev za nadaljevanje raziskav v smeri svoje herezije. Novodobni heretiki ne končajo na grmadi, danes so metode bolj sofisticirane, vendar je s tem ogrožena svoboda v znanosti. To je alarmantno! Ko namreč neka stvar preide v enoumje, hitro pademo v brezumje, kar je lahko usodno. Drugo, kar me je presenetilo, je, da v Mednarodni skupini OZN-a o podnebnih spremembah [IPPC], ki podpira Al Gorovo tezo, ni astronomov in predvsem ni geologov. Geologi držijo v rokah ključ za branje preteklosti. Dogajanje na planetu se namreč lahko dokaj natančno razbere iz zapisov v kamninah in ledu. Na podlagi teh zapisov vemo, da smo v zadnjih dva in pol milijona let imeli 34 ledenih dob. Na to vplivajo kozmični razlogi, ki jih odlično pojasnjuje Milankovičeva teorija (sploščenost elipse Zemljinega tira, precesija vrtalke in nagib zemeljske osi). Iz raziskav, ki sem jih pregledal (nekaj manj kot 50), sem ugotovil, da so raziskovalci, ne glede na uporabljeno metodo, prišli do sila podobnih rezultatov. Klimatski sistem planeta je pokazal presenetljivo jasno fraktalno podobo. Izmenjava ledenih dob in vmesnih otoplitev je periodična, kot je periodična sončna aktivnost. Ampak v tej periodičnosti (približno 100.000 let za ciklus ledenih dob) so v manjših časovnih merilih (približno 1.000 let) spet merljiva nihanja povprečnih temperature (približno 200 let). In znotraj njih se v še manjših časovnih merilih (približno 80 let) znova pojavi periodičnost (približno 40 let). Priče smo pojavu, ki mu teorija kaosa in fraktalna analiza pravita »podobnosti preko meril«. Ko pred seboj gledamo grafe podnebnih sprememb skozi geološko zgodovino planeta, zremo tipično fraktalno podobo kaotičnega sistema – vzorec v vzorcu. Ko človek doume teorijo kaosa, premaga ovire in o stvareh razmišlja drugače. Drugače jih vidi. Dobi nov pogled, ki je čisto drugačen od prejšnjega. Veliko širši je. Ne išče več vzorcev v enem ali drugem merilu, ampak podobnost vzorcev prek vseh meril. Gre za simetrijo, gre za samopodobnost med velikimi in drobnimi merili. Prav v tej simetriji »vzorca v vzorcu« je skrit ključ do bistva stvari tudi pri klimatskih spremembah. Jaz na vsa dogajanja v naravi in tudi v človeški družbi gledam skozi sistemsko teorijo. V naravi vsi sistemi delujejo po principu determinističnega kaosa. Tu ni mesta za determinizem in kavzalnost, ki lahko vodita do katastrofalnih zaključkov. Lahko govorimo le o faznem portretu sistema, torej o tendenci sistema. Skratka, zadnje dvestoletno obdobje otoplitve se je končalo leta 2005. Okrog leta 2012 bo že merljiv upad povprečnih temperatur. Če ste pozorni, od leta 2005 ni več velikih suš na planetu. Potem imamo samo še neurja. Ta pa so že posledica ohlajanja, kajti neurja nastopajo, ko se povečajo temperaturne razlike med dvema točkama. Vesel sem, da se bomo lahko kaj kmalu prepričali in spoznali resnico, leto 2012 je blizu. Jaz verjamem geologom, oni ne morejo ponarejati meritev. Zapise v geoloških plasteh ne moremo potvoriti, lahko jih berejo kjerkoli na planetu in prišli bodo do podobnih rezultatov. Ne pa me 'hecat' z računalniškimi modeli, ki se jih poslužujejo propagandisti Al Gorove hipoteze. Tule ni prostora za podrobnejšo razlago, zato vam priporočam, da si na spletu ogledate poročilo NIPCC Final Report 2009 na kar 867 straneh! Kaj pa vpliv človekovih emisij toplogrednih plinov na segrevanje ozračja? Človekove emisije toplogrednih plinov nimajo bistvenega vpliva na klimatski sistem planeta. Še nekaj me je zmotilo pri Al Gorovi hipotezi. Goveja čreda, ki šteje skoraj milijardo in pol glav, ima z izriganim metanom večji toplogredni učinek kot vsa vozila na tem planetu, pa se o tem ne govori. Al Gorove svete krave! Sicer pa gre za realne ekonomske interese razvitega sveta. Strategi, ki ocenjujejo zaloge nafte, pravijo, da jo imamo še za trideset ali štirideset let. Zato je ameriška vojska zasedla strateške pozicije, Irak nadzira nafto v emiratih in Saudski Arabiji, pritiska na Iran. Enako je ruska armada zasedla vse strateške »naftne« položaje okoli svojih meja. Razviti hočejo nafto zase, saj potrebujejo od dvajset do trideset let za tranzicijo na novo energetsko bazo. Obenem je potrebno umiriti silno gospodarsko rast Kitajske, Indije in Brazilije. S kjotskimi kuponi se jih bo skušalo prisiliti v upočasnitev rasti. Če civilizacija ne bo uspela s pravočasno tranzicijo na novo energetsko bazo, bo resno ogrožen svetovni mir. Kako vidite finančno ekonomsko krizo v povezavi z ekološko? V knjigi Simbiotski človek sem šel v analizo neo-darwinistične paradigme. Ta zloraba izvornega Darwinovega nauka se danes prodaja kot kozmologija sodobnega sveta. Kozmologija neo-darwinizma je vzrok vsega zla v tem svetu. Jaz vidim pet problemov na globalni ravni. Problem ekonomsko-finančne krize je le eden izmed njih. Sledi problem energetske baze civilizacije. Doba nafte se končuje in civilizacija mora najti novo energetsko bazo. Tretji problem je prehranska kriza. V svetu imamo milijardo lačnih, kar je sramota. S hrano je direktno povezano zdravje ljudi. To je četrti problem oziroma zdravstvena kriza. Vmešavanje farmacevtske industrije v medicino in nadvlada farmacevtskih korporacij nad zdravstvenim sistemom je analogno podrejanje kmetijstva s strani fitofarmacevtskih korporacij. Pet velikih (Monsanto, Novartis, Aventis, DuPont, Bayer) obvladuje hrano (lakoto) in zdravje (bolezen), ker trži semena, kemična gnojila, pesticide, zdravila in gensko tehnologijo. Z dvema prastrahovoma človeka, lakoto in boleznijo, poskuša nadzirati cel planet. Peti problem je klimatska začimba, kot jaz temu pravim. Kakršna koli že bo klima, ali bo topleje ali hladneje, bomo imeli kaotično stanje, saj se nam bodo sesule tako prehranska kot vodna varnost, biotska pestrost in zdravstvena varnost, da energetskih in gospodarskih problemov sploh ne omenjam. Te probleme vidim v popolni povezanosti. Če politika poskuša rešiti parcialno samo en problem, bo samo do konca zaostrila vse probleme. Kot slon v trgovini s porcelanom z rilcem postavlja vaze, z ritjo jih podira. Dokler ne bomo imeli celovitega vpogleda v planetarno dogajanje, bomo le do skrajnosti zaostrovali vse probleme. Vse do kaosa, ko bodo stvari ušle »Out of Control«. Kaj pa Slovenija? Znana je kot zelena dežela. Pa je glede na naš odnos do okolja res tako zelena? To je velika iluzija. Iluzija o neki čudoviti deželici na južni strani Alp. Pohod kapitala je v teh osemnajstih letih naše samostojnosti radikalno poslabšal stanje. Nerad govorim o okolju, ampak o biosferi narave in tehnosferi človeka. Veliki posegi v biosfero Slovenije niso ovrednoteni. Polovico podtalnice imamo preko mere zastrupljene, imamo negativno vodno bilanco, večino rek je reguliranih, zato imamo v zgornjem toku rek sušo, v spodnjem pa poplave. Skoraj vso obrežno vegetacijo vodotokov imamo uničeno. Kljub temu da smo po količini rodovitne kmetijske zemlje na prebivalca predzadnji v Evropi, nam