nebo in (ob kritiki zastarelega Ptolemejevega-geocentričnega sistema) jasno in glasno javno izjavljal, da je neogibno treba iti dalje v razvijanju nove teorije. Leta 1584 je napisal dialog O neskončnosti, vesolju in svetovih, kjer je pojasnjeval svoje poglede o neskončnem »vsemirju«, sestavljenem iz množice svetov, podobnih našemu osončju. Tu je prisodil visoko oceno Koperniku. Menil je, da ta astronom v znanosti stoji veliko više kot Ptolomej, Hiparh in vsi drugi, ki so capljali po njihovih stopinjah. Bruno je pisal, da moramo biti Koperniku hvaležni, ker nas je osvobodil nekaterih lažnih predstav oziroma razmišljanj celo o splošni vsakdanji filozofiji, da nas je rešil slepila. Kopernik pomeni za Bruna zarjo, ki naznanja svetel prihod prave antične filozofije in z njo novo obdobje za znanstveno ustvarjanje. Iz Brunovih spisov je jasno razvidno, da je njegova filozofija povezana z mišljenjem Demokrita in Epikurja, jo pa razvija naprej kot protiutež aristotelovski zasnovi o končnem vesolju, o nasprotju zemeljskega in nebesnega in obstoju absolutno mirujočega središča v vesolju. Atomi in posamezni deli vesolja so zanj v nenehnem gibanju, kar naprej se spreminjajo tako po obliki kot po kraju v vesoljskem prostoru. Da ni mirovanja, da je v naravi prisotno nenehno gibanje, Bruno izpove v verzih: Mirovanja ni - vse se giblje, kroži, na nebu in pod njim se vse spreminja, v vsaki snovi je svoje gibanje, naj bo blizu ali daleč, težka ali lahka. Glede svojega pogleda na neskončnost vesolja in relativnost gibanja ter mirovanja je Bruno trdno solidaren s Kuzanskim, čigar ime s spoštovanjem večkrat omenja na straneh svojih Dialogov. Bistvo Brunove kozmične teorije v strnjeni obliki izpove ena izmed oseb v njegovem delu O neskončnosti, vesolju in svetovih: »Znamenita splošno privzeta delitev elementov in vesoljskih teles so sanje, najbolj prazna domišljija, ki je ne potrjuje niti narava niti razum. Dovolj je vedeti, da obstaja neskončno območje in nepretrgano prostranstvo, ki zajema vse in ponika v vse. V njem so nešteta telesa, podobna našemu, od katerih ni niti eno bolj v središču vesolja kot drugo, kajti vesolje je neskončno in zato nima niti središča niti roba. Obstajajo pa nekatera določena središča, kot so Sonce in drugi ognji, okrog katerih krožijo planeti, zemlje, vode, podobno temu, kakor okrog tega sosednega nam Sonca kroži teh sedem planetov. Tudi vsaka od teh zvezd ali teh svetov kroži okrog središča, ki se zdi za njihove prebivalce trdno in stanovitno mirujoč... Tako kot ni samo enega sveta, samo ene Zemlje, samo enega Sonca, tako je toliko svetov, kolikor jih vidimo okrog nas, teh svetlikajočih se lučk, ki končujejo na tem nebu, na edinem obdajajočem mestu, kot je ta svet, na katerem živimo«. Brunovo razmišljanje o enotnosti snovi v vesolju je podiralo Aristotelov nauk o sestavi vesoljskih teles, po katerem so zvezde grajene iz lahke fine nebesne snovi (eter, kvintasenca), Zemlja pa iz težke, povsem navadne, najpreprostejše snovi. S tem je odločno prekinil z dotedanjo razliko med nebesnim - vzvišenim in zemeljskim - navadnim. Tako je ozkemu in reakcionarnemu srednjeveškemu gledanju na svet kot spremembo posredoval nov veličasten pogled na svet, pred katerim se je zdel cerkveni nauk o zemlji in nebu ničen in vreden vsega pomilovanja. Težko si predstavljamo reakcijo, vso pobesnelost, ki je zagrabila cerkevene kroge pri branju smelih Brunovih Dialogov.