Tu ni prostora za razpravljanje o Filoponovem delu v drugih vejah fizike, vsekakor pa moramo reči še besedico o njegovih splošnejših kozmoloških naukih. Pri svojih razmišljanjih spet pogosto izhaja iz kritike Aristotela, na primer njegovega nauka o etru ter razlikovanja med nebesnim in sublunarnim območjem (tu je med drugimi o Aristotelovem mnenju podvomil že njegov neposredni naslednik Teofrast). Tudi pri tem problemu Filopon v svojem napadu združi teoretične in empirične dejavnike. Tako trdi, da po astronomskih izsledkih gibanja planetov niso enostavna, iz opaženih razlik v barvi planetov pa sklepa, da morajo imeti različno sestavo. Toda če snovna podlaga nebesnih teles obstaja v različnih oblikah, po veljavnih aristotelskih načelih iz tega izhaja, da nebo ne more biti neobčutljivo za spremembe. Filopon torej zanika sleherno vrstno razliko med nebesno in sublunarno sfero. Neba ne sestavlja ločena peta prvina, ki bi imela posebno naravno gibanje v krogu, temveč ogenj. Medtem ko po Aristotelovih besedah na nebu ni toplote, hladnosti, suhosti in mokrote, Filopon vztraja, da to ne drži. »šKakor je nebo vidno,’« navaja njegove besede Simplikij, »šje zagotovo tudi otipljivo, in ker je otipljivo, poseduje tudi otipljive lastnosti – trdoto, mehkobo, gladkost, hrapavost, suhost, mokroto in podobno, pa tudi toploto in hladnost, ki obsegata vse te poteze.’« Res je, da so tako kot na Aristotela in poznejše aristotelovce vplivali teološki oziri tudi na Filopona: eden izmed njegovih argumentov temelji na nazoru, da je vsemogočen edinole Bog. Toda na fizikalne argumente odgovarja z lastnimi fizikalnimi argumenti, pri čemer razgalja nedoslednosti v Aristotelovem nauku in prepričljivo zagovarja nasprotno stališče, da je vesolje v svojem bistvu enotno. Iz primerov, ki smo si jih ogledali, je razvidno, da so kozmologija in nekatere veje fizikalnega raziskovanja živele še dolgo po drugem stoletju po Kr. Čeprav so misleci vlagali veliko truda v komentarje k zgodnejšim teoretikom, so vendarle prihajale do